TEST: Kateri je vaš stil vzgoje

Bi radi vedeli, kakšni so vaši pogledi na vzgojo svojih otrok in v čemu ste dobri, kje pa morda delate napake?

Gotovo ste ponosni na določene spretnosti, ki jih imate kot starš, nekaterih se pa mogoče niti ne zavedate. Pozorno preberite vsako vprašanje in zabeležite odgovor, s katerim se strinjate. Ni pravilnih ali nepravilnih odgovorov, zato poskusite biti čim bolj iskreni. Poskušajte se ograditi od izbire tistega odgovora, ki vam je najbolj všeč, oziroma tistega, za katerega bi radi, da bi ga lahko uvedli v vzgojo svojega otroka. Če uspete biti pri odgovorih odkriti in iskreni, boste dobili točen opis svojega starševskega stila in ugotovili boste, v katerih vidikih bi morali še delati na sebi.

1. Otrok med tekom pade in začne močno jokati. Vi…

M– nemudoma prestrašeno pritečete od njega in ga začnete tolažiti z besedami:  Joj, ubošček, ne jokaj, prosim … Joj, ta grdi kamen! Na, bombonček. Ko se otrok pomiri, mu rečete: Sedaj pa ne tekaj več, saj vidiš, kaj se potem zgodi.

D– pridete do otroka in ga stisnete k sebi (še prej vidite, da odrgnina na kolenu ni huda). Njegovo bolečino ubesedite. Ojej, to pa močno boli, kaj? Vem…Tukaj sem…Otrok se v nekaj minutah pomiri v vašem naročju in nato vesel teka dalje.

A– se vznemirjeno odzovete: Sem ti rekla, da ne tekaj! No, no … saj ni tako hudo, nehaj jokati.

2. Vaš triletnik se v trgovini vrže na tla, kjer mu tečejo krokodilje solze,  saj ste se odločili, da mu ne boste kupili še ene čokoladice.

A– Otroka dvignete in mu zabičate, da ne bo šel nikoli več z vami v trgovino, če ne bo nehal s trmarjenjem. Po glavi vam rojijo misli, kako je vaš otrok razvajen

M– Nekaj časa poskušate otroku pojasnjevati, zakaj ne bo dobil čokoladice, vendar še kar ne neha jokati. Zato mu vseeno kupite čokoladico, ker vas je preveč sram in težko zdržite poglede mimoidočih ljudi ali pa zato, ker  enostavno ne prenesete, da vaš otrok tako trpi

D– Z otrokom se umaknete v manj obljuden del trgovine ali pa morda kar iz trgovine (če vas pogledi mimoidočih ne vznemirjajo, ostanete v trgovini). Med otrokovim cepetanjem in jokom ostanete mirni in mu nežno prigovarjate: Vem, da si želiš še ene čokoladice, razumem te! Vendar je za danes dovolj sladkarij.
Ali pa: Hudo ti je, ker ti ne bom kupila še ene čokoladice. Močno si jo želiš. Razumem te, vendar sem se tako odločila.
Razumete, da vaš otrok doživlja čustveno stisko, ki je značilna za to obdobje, vendar veste tudi, da je pomembno, da vztrajate pri svoji odločitvi.

3. Večer je in otroku naročite, da se gre stuširati. Ker vas po dveh opozorili ne upošteva. Vi…

D– pridete do otroka, počepnete na njegovo višino in pogledate v oči. Vprašate ga, če je slišal, kar ste mu pravkar naročili. V primeru, da vas ni slišal, naročilo ponovite. Če se upre, ga vprašate, kako se bosta dogovorila, da bosta oba zadovoljna. Poiščete rešitev, ki bo ustrezala obema (Sestavim še en stolp in nato grem v kopalnico).

A– Pojdi se stuširat, drugače danes risanka odpade!

M– še 5x odsotno ponovite vašo prošnjo, vsakič glasneje, dokler šestič ne izgubite živcev in zakričite: Zakaj ti moram vsako stvar ponoviti 10x? Pa kaj je s tabo, a me boš kaj ubogal?

4. Vaš osemletnik se vsako popoldne izogiba delanju domačih nalog. Vi…

M– Nergate, priganjate in prosite ves popoldan. Postajate jezni in frustrirani, tako da ste na koncu vsi slabe volje, naloga pa še vedno ni narejena. Na koncu obupate in otrok gre v šolo brez naloge, kjer se izgovori, da ste bili ves popoldan po opravkih in ni imel časa narediti naloge.

D– Otroku poveste, da razumete, da se mu naloge na da delati, ker se je lepše igrati. Vendar je nalogo potrebno narediti, če noče imeti težav v šoli. Vzpodbudite ga, da naredi načrt, kdaj in kako bo nalogo naredil, odločitev prepustite njemu. Ponudite svojo pomoč, v primeru, da vas bo potreboval.
Poveste mu tudi, da če naloge ne bo naredil, da se bo moral sam zagovarjati pred učiteljico.

A– Zahtevate, da nalogo naredi takoj in mu v primeru, da se upre, zagrozite s kaznijo, ki jo v primeru neupoštevanja tudi izvedete.

5. Vaši otroci se prepirajo zaradi igrače in sedaj pridejo do vas, da presodite, kdo ima prav. Vi…

A– pozorno poslušate, kaj vam govorijo otroci in presodite, po vašem mnenju, najpravičnejšo rešitev

M– ne sprejmete pogovora o prepiru, ampak jih pošljete ven igrat ali pa vzamete igračo.

D– poveste jim, da jim zaupate, da bodo našli takšno rešitev, s katero bodo   vsi zadovoljni. Če tega ne zmorejo, jim pri tem pomagate, saj veste, da otroci potrebujejo učenje socialnih veščin. Kmalu bodo skupne rešitve iskali sami od sebe, brez vaše pomoči.

6. Vaš malček je vključen v izvenšolsko dejavnost, npr. ritmično gimnastiko ali nogomet. Je uspešen, vendar po nekem času preneha. Kaj naredite?

A– Ta obdobja so normalna, ko se človek ukvarja z nečim resnim, vendar ni prav, da preneha, ko je nekaj že začel. Od njega zahtevam, da hodi še naprej.

D– Poskušal/a si bom priti na jasno, zakaj je odnehal, kako resno misli in potem bom videl/a, kako naprej ali pa bova našla skupno rešitev.

M– Mislim, da otroka nima smisla karkoli siliti. Če želi prenehati z dejavnostjo, naj preneha. Poskusil je in zdaj ga to več ne zanima.

7. Prijateljica se pritožuje nad svojim vrtčevskim otrokom, ki je počasen in pri vsaki stvari rabi spodbudo. Kaj bi ji vi svetovali?

D–  Da posveti otroku več časa in upošteva njegov karakter.

A–  Da razvije sistem za priganjanje otroka, na primer  štetje do deset.

M–  Da temu ne pripisuje posebnega pomena, ker se bo težava prej ali slej sama rešila.

8. En od prijateljev z ulice, s katerim se vaš otrok druži, vam ni všeč. Vi …

A– odločno prepoveste otroku, da se še druži z njim.

D– otroka vprašate, zakaj mu je ta prijatelj všeč, poveste svoje mišljenje in poskušate razširiti krog otrokovih prijateljev, da bi se lahko pojavili novi.

M– ne mešate se. Vse to se bo še velikokrat zgodilo in otrok bo že sam odločil, s kom se bo igral.

9. Vaš otrok se je v vrtcu/šoli stepel s svojim prijateljem in je zato dobil kazen. Vi…

M– se takoj naslednji dan dogovorite z vzgojiteljico/učiteljico za sestanek, na katerem zagovarjate svojega otroka, saj menite, da mu kot starš morate nujno stati ob strani.

A– ste prepričani, da si je vaš otrok kazen zaslužil in ker ste jezni, mu kazen naložite tudi vi, da si bo končno zapomnil, da se ne pretepamo.

D– se pogovorite se z otrokom o dogodku, ga poslušate in poskušate razumeti njegove reakcije ter mu pomagate ubesediti njegova čustva. Vzpodbujate ga, da prevzame odgovornost za svoj del situacije in skupaj naredita načrt, kako lahko odreagira naslednjič, da do pretepa ne bi prišlo.

10.  Vaš petletnik vas med svojim izpadom besa udari. Vi…

M– mu nežno prigovarjate, da se to ne dela, nakar vas udari še nekajkrat, vi pa se prizadeto umaknete.

A– povzdignete glas in mu zabičate, da se ne tepemo. Morda ga celo udarite nazaj, saj si mora zapomniti, da se do staršev tako ne obnašamo. Morda dobi tudi kazen.

D– njegov bes preusmerite v blazino in ga vzpodbujate, da tolče ali kriči vanjo…Vzpodbujate ga, da izrazi svojo jezo tako, da nikogar ne poškoduje ali prizadene. Ko se pomiri, ga objamete in mu razložite, da razumete, da je bil besen, vendar vas je njegov udarec prizadel. Dovolite mu tudi, da izrazi svoja čustva v zvezi z dogodkom, ki ga je razbesnel in naredita načrt, kako bo namesto udarcev odreagiral naslednjič, ko bo čutil tako močno jezo.

Ste avtoritaren, demokratičen ali permisiven starš?

Kateri odgovori so pri vas prevladali – A, D ali M – preberite si o vašem starševskem stilu.

A

Vaš stil vzgoje je avtoritaren. Zveni ostro, v resnici pa ni tako slabo. To ne pomeni, da vi prakticirate samo kazni in zatirate kakršnokoli otrokovo pobudo, ampak si želite v prvi vrsti otroka nadzirati na vsakem koraku. Ta želja starša, da spremlja prav vse, kar se v otrokovem življenju in otrokovi duši dogaja, bo preprečila otroku, da naredi napako. Vsi pa vemo, da se na napakah učimo. Bolj kot je otrok majhen, večjo avtoriteto imate nad njim.

Ko otrok odrašča, je pomembno “popuščati vajeti” in otroku dopustiti, da sprejema lastne odločitve in rešitve – za začetek pri majhnih stvareh, potem pa pri resnejših vprašanjih. Vsak starš mora pravočasno spoznati, da otroci prerastejo brezpogojno starševsko avtoriteto in spremenijo tudi svoj odnos do nje. Če se ne boste pravočasno prilagodili, boste vzgojili človeka, ki se bo ves čas pritoževal in prepiral ali nasprotno – upognjenega človeka, ki je ponižen in nima življenjske pobude, zato se vas ves čas drži za rokav.

D

Vaš stil starševstva je pretežno Sočuten. To pomeni, da se zavedate, da je otrok individuum, ki se mora naučiti krmariti med svojimi potrebami in željami ter potrebami in željami drugih. Zato ga v kritičnih situacijah učite iskanja skupnih rešitev, s katerimi boste/bodo vsi zadovoljni.

Zavedate se, da sta dober odnos in bližina temelj vzgoje ter podlaga za sodelovanje. Bolj kot nekoga, ki ukazuje in nadzira, se vidite kot vodjo, ki otroka vodi  predvsem s svojim zgledom. Zavedate se, da otrok meje potrebuje, zato jih postavljate čimbolj osebno in kar se da spoštljivo. Večinoma vidite ZA obnašanje otroka, kar pomeni, da se zavedate, da je otrokovo neprimerno obnašanje v večini simptom nekega globljega dogajanja in torej klic na pomoč.

Jasno razločujete med otrokovimi potrebami in željami. Veste, da je dosledno zadovoljevanje otrokovih potreb ključno za njegov zdrav razvoj. Verjetno osebnostno rastete in zdravite rane svojega otroštva.
Past, v katero se mnogi sočutni starši ujamejo je, da poskušajo biti popolni. Zavedajte se, da to enostavno ni niti mogoče, niti dobro za otroka. Perfekcionizem izhaja iz globokega prepričanja, da nismo dovolj dobri, zato je preseganje perfekcionizma nujno za zdrav otrokov razvoj. Naš cilj ni biti popolna mama, ampak dovolj dobra. Zato se lahko brez skrbi poslovite od občutkov krivde, ko vam do otroka ne uspe delovati tako, kot si želite.

Po drugi strani pa vseeno ne smete pozabiti, da morate najprej do otroka pristopati kot starš. Vaše in otrokovo življenje bi bilo v mnogih stvareh lažje, če ne bi začenjali brezmejnih razprav o vsemu, ampak bi samo na kratko podali svojo rešitev. Vaš otrok je še vedno razigran in brezskrben, ne pa vaš odrasli prijatelj. Zato mu ni treba na ramena dajati odločitev, ki jim še ni dorasel.

M

Permisivni način vzgoje je vaš starševski stil. Puščate, da se stvari zgodijo in nad njimi praktično nimate nadzora. Po vašem mnenju otroci tako in tako rastejo sami po sebi, vi pa jim dajete samo toliko, kolikor je potrebno za preživetje. Včasih – čeprav zelo redko – ima takšna pozicija določene prednosti. Na primer, v neki novi situaciji lahko pravočasno zavzamete permisivno stališče, da bi se orientirali, znašli in se potem eventualno postavili.

Normalno, da se starš lahko sprosti, ko gre za majhne stvari in jih prepusti otroku, da o njih sam odloča. Če pa starši v nobeni stvari ne dajo otroku možnosti svojega mnenja in mišljenja, ki je pravzaprav znak pozornosti in skrbi za otroka – je to signal za alarm. Pogosto slišimo, da so starši zaradi lastne nemoči enostavno dvignili roke od otroka. Neredko pa se govori o lenosti, zaradi katere se jim enostavno ne ljubi ukvarjati z zahtevnimi težavami, ki jih prednje postavlja življenje in jih zato ignorirajo v upanju, da se bodo rešile same od sebe. Nevarnosti, ki zaradi tega grozijo otroku, pa so lahko velike.

Vprašalnik je sestavila Janja Urbančič, moderatorka skupine Sočutno starševstvo.