Sočutno uravnavanje otrokovih čustev

Pomen sočutnega uravnavanja otrokovih čustev

 Sočutje daje otroku dovoljenje, da je lahko to kar je in se celo v času hude čustvene nevihte varno nasloni na našo ljubezen.

Stiska kliče po sočutju, sprejetju in prostoru, kjer se srce lahko odpre in razbremeni. To velja tako za otroke, kot odrasle. Takrat ni čas za navodila, nasvete in lekcije…temveč za pristen stik, ki edini poveže in umirja. Otroci zaradi svojih možganov, ki se šele razvijajo v odnosu s starši in svetom, v prvih letih niso zmožni sami uravnati oz. umiriti intenzivnih telesnih stanj, ki spremljajo njihova čustva.  Za to potrebujejo nas odrasle, da jim pri tem pomagamo in jim z našimi zrelimi možgani pomagamo oblikovati možganske povezave, ki jim bodo kasneje služile za to, da bodo zmogli tudi sami sebe umiriti.

Večkrat in bolj konstantno kot lahko ob nas izkusijo, da stiski in telesni napetosti (npr. zaradi strahu, jeze, žalosti, sramu…) sledi stik in umiritev (ko jih mi potolažimo in jim pomagamo, da se umirijo) in da intenzivna čustva ne pomenijo prekinitve stika z nami (ko jih ne kaznujemo z odtegovanjem naše ljubezni zaradi njihovih čustvenih neviht), bolj bodo čutili, da nam svoje stiske lahko zaupajo. Hkrati se bodo naučili, da je njihovo doživljanje pomembno in da so odnosi varen kraj kamor se lahko zatečeš, ko ti je hudo.

Ko jim pomagamo poimenovati njihova čustva ali jim predstavimo kakšne druge kreativne načine preko katerih lahko svoje čustvo spustijo skozi telo (preko gibanja, risanja, gline, dihanja) jih učimo čustvene abecede, ki jim bo pomagala svoja čustva uporabiti na konstruktiven in kreativen način, ter kot kompas za svoje življenje. Kot smo namreč že omenili, ima vsako čustvo svojo funkcijo in pomembno je, da se spoprijateljimo čisto z vsakim izmed njih.

Po drugi strani pa ponavljajoče se oz. kronične izkušnje odsotnosti empatije s strani staršev pri otroku krhajo njegov občutek lastne vrednosti, saj čuti, da je z njim nekaj močno narobe (ker ne doživlja tako kot njegovi starši, ker se ti nanj jezijo, ga zavračajo, ne sprejemajo). Tako se nauči, da določeni deli njega za starše niso sprejemljivi, ter jih odreže, s tem pa izgubi stik s sabo in svojimi pristnimi potrebami ter je prisiljen zgraditi lažni jaz.

Za to, da lahko sočutno sprejmemo otroka v njegovih čustvih in mu jih pomagamo uravnati je pomembno, da smo tudi mi sami predhodno to čustvo že ‘udomačili’ in da nas ni strah moči njegovih valov. Za to je delo na sebi tako zelo pomembno za naše starševstvo, še posebej, če v našem otroštvu nismo imeli varne odrasle osebe, ki bi nas naučila kako čustva sprejeti in uravnati.

Sočutno sprejeti otrokova čustva in mu jih pomagati uravnati je včasih izjemno težka naloga in kljub najboljšim namenom se nam vedno ne uspe odzvati, kot bi si želeli.

Ko smo utrujeni, pod stresom ali pa se nam v odnosu z otrokom prebudijo naše nerazrešene teme, nas lahko v trenutku vrže na čustven nivo otročka, ki sedaj od drugega otročka pričakuje nekaj, kar bi mu morali dati njegovi starši, pa tega niso zmogli.

Zato je tako pomembno, da poskrbimo za lastno celjenje ran ter v trenutkih, ko pride do ne-stika ali našega izbruha, zmoremo najprej odpustiti sebi, nato pa ponovno poiščemo stik z otrokom, mu ovrednotimo njegovo bolečino, se mu opravičimo in mu zagotovimo, da ni kriv za naš odziv. Vsi smo samo ljudje in otroci nas ne potrebujejo popolne (dovolj dobri smo več kot dovolj!), temveč pristne, in pripravljene vedno znova jim priti naproti, jih ponovno začutiti in popraviti stik.

 

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor