12 ur samo za nas
Pride dan, ko mi nič ne gre tako, kot bi moralo. Po navadi je to prost dan, ko se na vse pretege trudim, da dam največ od sebe. Začne se z zdravim zajtrkom, ki pa otrokoma ni niti najmanj všeč. Pripravim drugega, začnejo se prerivati za hrano, ko pa končajo, za njimi ostane kup posode. Kot da bi vojska marširala skozi kuhinjo. Počasi izgorevam, ker se dan odmika in se bliža tisti čas za sprehod. Besna sem, ker vidim, da si mlajši otrok že menca oči, zrel kot hruška za v posteljo. Starejši pa bi hotel, da ga zabavam. Medtem pa kup posode kopni počasneje od polža v teku.
Včeraj sem se zlomila. Popoldne sem jokala kot dež, ko sem božala lička mojega sina. Kakšna zmešanka sem, da ta lep dan porabim za bedarije. Vse po vrsti so nam vzele čas za najpomembnejše stvari. Za objemčke in poljubčke. Smeh in igro. Edini dan v tednu, ko imamo 12 ur samo za nas. Ni tega zdravega zajtrka, ki bi lahko to nadoknadil.
Zaspala sem poleg njega. Utrujena. Večer prej sem izgubila v poskusih, da bi naredila mozarello iz mleka v prahu. Ne poskušajte. Kupljena je vredna vsakega centa. Ob enih ponoči sem se po večurnem stanju končno usedla in dojela, da mi mišice trzajo. Jezik zapleta. Da imam samo nekaj ur do bujenja. Da sem v težavah. Jasno kot beli dan.
Zimski dan je prikrajšan za dnevno svetlobo ravno v taki meri, ki bi nam ustrezala, da je. Po popoldanskem dremežu in prizadevanjih, da nahranim otroke, je že padel mrak. Usedem se. Globoko vdihnem. Sem kaj koristnega naredila danes? Sem se danes nasmejala? Veselila? Ne. V edinem prostem dnevu v tednu.
Bilo je že pozno popoldan, prepozno, da bi lahko šli ven. Naredila sem jim šotor v dnevni sobi. Znotraj piknik. Od nekod se mi je prikradla slika deklice, ki se rada skriva v šotoru. In znotraj ustvarja čarobne svetove. Tiste, ki mi danes ne pustijo pozabiti, da sem nekoč bila čarobna vila. Poskušala sem se odkupiti za izgubljeni dan. Za plažo, zamenjano z dvoriščem. Za nervozo in jezo, ki sta potisnili stran nasmeh in milino. Za zdravo kašico, ki sem jo na koncu vrgla v smeti z opazko, da na svetu obstajajo otroci, ki umirajo od lakote. In se ugriznila v jezik. To je tisti isti stavek, ki je vame vsadil občutek krivde, zaradi katere danes pojem vse s krožnika.
Naredila sem šotor. Da se odkupim. Za tekanje po plaži. Srečo in nežnost. Za čas, ki sem ga zapravila, ker nisem videla tistega, kar je pomembno. In dobila sem kompliment, da sem najboljša mami na svetu. Kako malo rabita, da sta srečna! To me je dotolklo. Na vse pretege se trudim, da delam najbolje. In na svoji poti pogosto delam napake. Takrat, ko je utrujenost močnejša in premaga željo, da bi naredila prav. In ne morem jasno videti. Včasih samo pozabim, da tisto, kar mislim, da je najbolje zanju, morda sploh ni potrebno. Ali vsaj ni tako pomembno.
Veste, kaj se spomnim iz otroštva? Toplega kruha, zaradi katerega je omamo dišala cela hiša. In na njemu maslo, ki se topi. Zraven pa skodelica vročega kakava. To je zajtrk mojega otroštva. Tisti, ki se ga najraje spomnim. Tisti, ki je vse druge, morda bolj zdrave začetke nekega dne odmaknil v drugi plan. Spomnim se, ko sem z mami delala žabo iz platna. Bila je zelena in v njeno notranjost je izginilo celo pakiranje tetine vate. Snežink, ko se se topile na mojih licih in njihovega okusa, ko sem izplazila jezik in jih poskušala poloviti kot neka spretna žival. Če bi me nekdo takrat vprašal, bi lahko za zajtrk jedla sneg. Spomnim se tudi pitja “kave” v zimskih jutrih poleg peči “kraljice”.
Niti enega trenutka ne želim več izgubiti. Ob nedeljah zjutraj ju bodo čakali topli ocvrtki. Ali kruh. Naj na njega namažejo, kar jim je všeč. In zbežali bomo ven, preden bo zrak postal toplejši. Čim dlje od doma, ki bo kričalo moje ime. Klicalo na delo.
Šli bomo, da se bomo smejali. Tekli. Pripovedovali zgodbe. Ne bomo izgubljali časa. V edinem dnevu v tednu, ko se jim lahko od začetka do konca posvetim. 12 ur v enem kosu. Ker je vsak trenutek neprecenljiv. Za ostale dni tega blagoslova nimam. Ostali dnevi služijo za obljube sami sebi, da bo naslednja nedelja samo naša. Polna nežnosti in ljubezni. Smeha in radosti.