Kako postati umirjena mama v 21 dneh?
Nikoli se nisem smatrala za nekoga, ki se hitro razjezi. Ljudje so me doživljali celo kot “tista, ki se vedno smeje”, ki je vedno pozitivna. Sebe sem si zamišljala tudi kot uspešno poslovno žensko s petimi otroki, pa poglej danes, nisem zaposlena, pa še ta dva otroka, ki jih imam, sta preveč.
Ko sem postala mama, je v mojem obnašanju prišlo do totalne spremembe. Soočala sem se s svojim temperamentom, ker so nekatera vedenja in dejanja spremenila mojo toleranco. Začela sem se nervirati zaradi vsega, kar ni bilo v skladu s tistim, kar sem si jaz zamislila in kar je motilo rutino, ki sem jo sama ustvarila. Ta močna čustva, ki nas vodijo v življenju, se združujejo in spreminjajo z neverjetno hitrostjo in čas spolzi mimo, še preden dojameš, kaj se ti dogaja in kdo sploh v resnici si. Jaz sem spoznala, da sem postala nevrotična matka, ki ne ve, kje napada, ki želi, da je vse brezhibno, da vsa področja delujejo neoporečno in ko povsod pride do popolnosti – pade mrtva od utrujenosti, preostale atome energije da ljubljenim in to skozi preobrazbo lika matere v popačeni videz neke ženske, ki je še sama ne poznam, kaj šele otroci.
Ko me je starejši sin prestrašeno pogledal, še bolje, bil je osupel v eni od naših epizod “otrok ni poslušal, mama pa se je pretvorila v pošast”, sem spoznala, da je čas za spremembo.
Niti ena sprememba se ne more zgoditi čez noč. Pripravila sem se. Pravijo, da je potrebno 21 dni, da se navada in vedenje spremenita. Jaz sem potrebovala nekaj dni (beri 15), da možgani sprejmejo idejo, potem še nekaj dni (7), da jo začnem uporabljati, vendar pa je pogosto izvajanje trenutno v eksperimentalni fazi.
- del – Zaustaviti kričanje
- del – Uživati v trenutku
Malenkostim dovoljujemo, da nam krojijo življenja in se jim nezavedno prepuščamo. Mar ni v resnici prelepo gledati otroka, kako samostojno je? Mar ni fantastično to, da da otrok vse od sebe, da bi ubranil gol, tako da se požrtvovalno vrže na travo? Mar zelene sledi na kolenih in komolcih niso dokaz enega od bojev v življenju, na katere pripravljamo otroka?
Materinstvo mi je prineslo spekter čustev. To delo je zelo težko opravljati, ko je oseba pod stresom in jezna. Čustva pa lahko naredijo totalni kaos.
Moj starejši otrok v nekem obdobju pred puberteto, v katerem se je po naključju “znašel” zelo zgodaj, stalno preizkuša moje meje. Nisem pričakovala takšne spremembe v njegovem vedenju. Preizkušal je in preverjal vsako mojo besedo, vsako odločitev. In nekega dne (ali dva, pet, deset …) sem se izgubila v tej igri. Začela sem vpiti. Ma ne vpiti, dreti se. Strašno jezna sem bila! Zakaj me ne posluša? Kdaj bo začel poslušati? Zakaj moram vsako stvar milijonkrat ponoviti? On me je gledal – osupel in prestrašen. Vendar se je ta neposlušnost nadaljevala takoj, ko je pozabil moje “norenje”.
Prvo kar sem spoznala pri preučevanju svojega novega “jaza”, je, da veliko stvari doživljam preveč osebno. Znerviram se, ko me otrok isto sekundo ne posluša. Enostavno se prižge rdeča stres lučka, začne se kričanje, otrok se zvije v fetus položaj, mene grize vest, umirim se in potem, kot da ni bilo nič.
Spoznala sem, da moram nekaj spremeniti, da me tisto, kar je realno normalno v otrokovem vedenju (v mojih mislih pa kot arogantno, besno in nesramno), ne vrže iz tira.
Tehnike za umirjanje
- Z možem sem se dogovorila, da takoj, ko še red mano opazi, da me namerava “odpihniti”, pride zraven in reši situacijo.
- Globoko diham in zadržujem dih. Zveni enostavno, a resnično pomaga, da naredim premor.
- Zaprem oči in globoko vdihnem. Začutim, kako mi mir vstopa v telo in iz organizma meče negativnost.
- Vse pustim! Naredil je nered? Grem iz prostora.
- Nekaj zamesim.
- Naredim nekaj ustvarjalnega.
- Rišem.
- Grem v kopalnico, odprem vodo in poslušam, kako teče.
- Vzamem knjigo in odtavam v neki drugi svet.
- Otroku postavljam vprašanja. Zakaj si to naredil? Bi lahko to pospravil? In ne pričakujem odgovorov, odmaknem se iz prostora.
- Grem iz hiše in se sprehodim. Četudi greš ven z istim tem “krivcem”, pomaga.
- Zamislim si, da sem v polnem parku in da imam občinstvo. Ni prostora za vpitje.
- Vzamem telefon in pokličem prijateljico.
- Otroku povem, da rabim minutko in se grem umirit v drugo sobo.
- Šepetam – takrat nas otroci pravzaprav tudi slišijo.
Vse, kar dovolimo, da nas vrže iz tira, je brez pomena. Mar so res igračke, razmetane po vsej hiši, tako velik problem? Mar se mastnih in umazanih zidov ne da pobeliti? Oprati prta? Mar bo otrok lačen, če ne bo pojedel vsega, kar smo mu rekli? Mar mu bo en kozarec Coca-cole uničil jetra? Mar se ocen ne da popraviti?
Z užitkom sedaj gledam, kako moji mali delajo te majhne norčije, s katerimi meni ustvarjajo spomine, sebi pa dragocene izkušnje. Ne morem reči, da sem prav vedno imuna, ko opazujem ravnanje posameznikov, a se učim, ker vem, da tako moram in da imam prav. Najpomembnejše pa je, da sem spoznala sebe in nisem dovolila času in hitrosti življenja, da pogoltneta najlepše trenutke.