Umirjanje otroka – ni pomemben prostor, pomembna je oseba
Dotikam se teme, o kateri je bilo v zadnjih letih izrečenega že veliko besed in mnenj – dobrih in slabih. Ker nekateri verjamejo v dobrobit kaznovanja otroka in ker nekateri NE verjamejo v dobrobit kaznovanja otroka. Tisti, ki bo bral tale zapis, se bo z napisanim strinjal ali pač ne. Istočasno je bil to čas tudi mojih prebojev glede kaznovanja oz. umirjanja otroka. Začutila sem, da moram svojo izkušnjo deliti z vami.
Kazen – da ali ne?
Zakaj je kaznovanje dobro in učinkovito? In zakaj ne? Kot pri vsaki debati, se bodo tudi glede kaznovanja vedno pojavljala ločena mnenja. Tisti, ki so jo doživeli kot dobro in učinkovito, jo bodo verjetno uporabili tudi pri vzgoji svojih otrok … in obratno. Vendar pa sem mnenja, da mora vsak starš sam pri sebi razčistiti, zakaj se bo oz. ne bo odločil za kaznovanje. Kaj želi z določenim pristopom doseči in ali res doseže svoj namen. Vzgoja ni samo ena in vzgajati po receptu je nemogoče (žal). Primerov vzgoje je toliko, kolikor je staršev in otrok. Pogosto pa se starši znajdemo v zagati, kadar imamo več otrok. Saj veste … zakaj določen pristop vzgoje pri Lukcu ne deluje, če je pa pri Alenki deloval? Pa sta iz istega gnezda! Saj poznate odgovor, kajne? Ker so si otroci različni.
Naša trmoglavka …
In ravno to se je dogajalo tudi meni kot mami treh otrok, treh deklic! Torej, če sem znala s prvo, bom tudi z drugo, tretja pa bo sploh mačji kašelj! No, ja … motila sem se. Ravno tretja se je vsem dosedanjim načinom našega vzgajanja vztrajno upirala. Njene trmoglavosti in izbruhov (sploh ne vem česa) nismo znali ali zmogli več reševati. Kaj želi, kako jo umiriti, kaj narediti?
V svoji nemoči, da kot mama ne znam pomagati lastnemu otroku in da postajam mama, kakršne si sama ne bi želela, sem se odločila, da ZAVESTNO vzamem stvari v svoje roke! Dovolj je bilo kričanja in pregovarjanja, pošiljanja v drugo sobo ali v poseben kotiček. Namesto tega naredim naslednje: globoko VDIHNEM, se ZAVEM, da je od mene odvisno razpoloženje in vedenje mojega otroka, malo trmoglavko primem za ROKO in jo povabim, da mi sede v NAROČJE. Zmeraj se odzove in mi v joku sledi. Opisana metoda je bila trenutni vzgib ali miselni preblisk, da tisto, kar malo bitje potrebuje, ni kričanje ali odmik od bližnjih oseb, ampak moja podpora. Občutek, da sem z njo, celostno prisotna. Kar takrat potrebuje, je mama, ki jo je uslišala in ji je pripravljena pomagati.
… se umiri
Tako sedi v mojem naročju, joče in trmari. Z nežnim gibom in umirjenim (!) glasom jo primem za roke … na levi dlani začnem s prstom risati obrazek z nasmeškom, na desni dlani pa rišem obrazek s povešenimi ustnicami. Istočasno govorim pesmico Pika, pika, pikica, to je mala slikica. Njena pozornost se kar hitro usmeri na njene dlani. Vprašam jo: Kateri obrazek ti je bolj všeč? Še zmeraj v joku pokaže na levo dlan. Sprašujem dalje: Si želiš ta veseli obrazek imeti v sebi? Pokima. Še zmeraj joče. Levo dlan položiva na njeno srce in preko enostavne zgodbice pripovedujem, kako ta veseli obrazek prihaja k njej, v njeno telo. Počasi se umirja. V tem položaju preverjava, ali je veseli obrazek že »notri« (v srčku). Če odgovori ne, to pomeni, da morava obrazek na desni dlani poslati stran, ker je pač v napoto. Dobesedno ga odpihneva, pihava tako močno, kolikor lahko, dokler ne izgine. Takrat jo začnem žgečkati. Jok izgine, zdaj naju obkroža samo še smeh. Ker je stara komaj 3,5 let, presodim, ali je potreben pogovor o njenem izbruhu ali ne. Metodo sem preizkusila tudi na nekoliko starejši hčeri in se z njo potem pogovorila. Deluje!
Kaj se je zgodilo …
Saj vem … še en način umirjanja otroka v množici drugih. Pa vendar … ko opazujem mojo najmlajšo trmoglavko, ji sploh ne morem več reči »trmoglavka«. V izjemno kratkem času se je umirila, izpadi niso več vsakodnevni (juhu!). Ko pa se pojavijo, jih hitro rešimo.
Ne trdim, da je opisani pristop primeren za vsakega otroka. Lahko si ga prilagodite, spremenite, pomembno je, da opazujete otroka, kaj vam sporoča. Pristop ni mišljen kot kotiček za umirjanje, ker mislim, da ni pomemben prostor, ampak oseba – JAZ, MAMA, ki sem tu zato, da otroku pomagam skozi občutke, ki jih ne zmore sam obvladati ali sam preseči. Pogosto otrok z izbruhi želi samo našo pozornost. Ko jo dobi (pri osebi, s katero se počuti varno in ji zaupa – kar bi starši morali biti svojim otrokom), se dejansko umiri.
Kaj je lepšega kot svojemu otroku dati sporočilo, da je sprejet, da je tukaj nekdo, na katerega se lahko zanese … ki ne obsoja in ga sprejema celostno? In kaj je še čudovito? Z zavestnim pristopom sem tudi jaz postala bolj umirjena mama, kakršna si želim biti.
Lea
- Potovanje v svet učenja - 23. 9. 2020
- Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno - 8. 12. 2018
- Sproščeno in učinkovito učenje - 5. 12. 2018
