Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke

Pa je šla tudi moja hčerka v vrtec

Četrti dan sva se razšli že pred vrati igralnice. Prevzet jo je prišla vzgojiteljica, ki me je poslušala, se pogovorila z mano in mi svetovala. Našli sva skupni jezik v dobro otroka. Zaupala sem ji. Bila sem močnejša, saj sem prejšnji dan po solzah, ko mi je mož pripovedoval, kako se ga je hčerka oklepala, ko je zapuščal vrtec, razčistila sama s sabo, zdravilen pa je bil tudi pogovor z nekaj osebami, ki jim res zaupam.

Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke

Ne bom izdajalka

Med razčiščevanjem same s sabo sem prišla do zaključka, da se bom od svojega otroka vedno poslovila. Povedala ji bom, da jo imam rada, da zdaj grem in – najpomembneje – da pridem tudi nazaj. Tako sem storila in se takoj počutila veliko bolje kot prejšnjič, ko sem smuknila ven na skrivaj.
Počutila sem se kot izdajalec, ki je nekoga, ki mu popolnoma zaupa, prenesel okoli. Verjamem, da je vse to čutila tudi Ema in ni treba biti strokovnjak, da ti je izid jasen – grozovit jok.

Tudi ta dan je jokala, ko sem jo predala vzgojiteljici, a pošiljala sem ji drugačno sporočilo in energijo kot zadnjič. Kljub temu se mi je v grlu naredil ogromen cmok in solze so mi zameglile pogled, niso pa se zlile čez rob oči. Hitro sem zapustila vrtec in skozi okno mimogrede poškilila v igralnico, od koder se je slišal obupan jok moje hčerke.

Šla sem v trgovino, ker sem tako ali tako morala po par stvari, obenem pa sem se želela čim bolj zamotiti. Zalotila sem se, da sem na otroškem oddelku avtomatično upočasnila korak. Bilo je nenavadno, da tokrat Eme ni bilo z mano. Sprememba, ki se je zgodila, odkar je Ema začela hoditi v vrtec, je bila tudi ta, da sem s seboj imela torbico. Navadno sem denarnico in še nekaj drugih svojih reči spravila v otroško torbo, saj sem jo vedno in povsod imela s sabo. To jutro sem morala prav misliti, da torbice nisem pozabila doma.

Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke

Potrebovali sva bližino

Ko sem se tega dne vrnila v vrtec po Emo, je v solzah sreče in nesreče hkrati prikorakala do mene in v rokah nosila vse svoje stvari ter jih čuvala, da se jih ne bi kdo dotaknil. Objela sem jo, veselo pozdravila, nagovorila in dvignila v naročje. Stisnila se je k meni, v solzah je dvignila roko, pomahala proti igralnici in rekla dijo. Pri srcu me je kar stisnilo in želela sem jo objeti in nikoli več izpustiti.

Na poti domov je med cukanjem od joka utrujena zaspala. Ko se je zbudila, je bila dobre volje. Tudi jedla je že nekoliko več kot prejšnji dan. Še vedno je ves čas želela imeti dudo, bila pa je tudi precej bolj občutljiva in potrebovala je precej več objemov kot sicer, pa že tako ali tako se rada stisne k ljubljenim. Zdaj je bila ves čas na, pri ali ob meni. Odpovedala sem nekaj opravkov, zanemarila gospodinjska opravila in bila preprosto z njo in ji nudila, kar je potrebovala: objem, varnost, podporo, razumevanje, bližino. Obe sva jo.

Od nebogljenosti k samostojnosti

Zvečer smo že drugi dan imeli težave s spanjem, saj se ni in ni mogla umiriti in zaspati. Po več poskusih sva z možem obupala in jo prinesla nazaj v dnevno sobo. Brez dude in najine bližine ni šlo. Pomirila se je edino še v naročju babice, s katero si delita obojestransko ljubezen. Ko je bila ura že tako pozna, da je bil čas tudi za moj odhod v posteljo, se je upirala in komaj sem jo prepričala, da je mirno sedela v mojem naročju, v katerem je naposled tudi omagala.

Bili sva v zakonski postelji in previdno sem jo položila poleg sebe. Točno tako sem počela tudi, ko mi je kot nekajmesečna dojenčica zaspala v rokah med dojenjem in vsak premik je moral biti premišljen. V mislih sem zaplavala nazaj v tisti čas, ko je bila moja punčka še taka mala pikica, danes pa stopa na eno izmed prvih stopnic k samostojnosti, osamosvojitvi in odraslosti. Nekoč bo prišel čas, ko je ne bom več mogla popestovati, stisniti k sebi in jo poljubiti, ko ji bo težko. Takrat se bo lahko zanašala le na najin dober odnos in zaupanje. In ravno zato se hočem od nje posloviti in ji povedati, da se vrnem, ko jo pustim v vrtcu v joku, ker želim, da ve, da sem do nje iskrena in da držim obljubo.

Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke

Prekinitev uvajanja v vrtec

Hčerka še ni bila dobro vpeljana v vrtec, njegovo delovanje, urnik aktivnosti, prehrano, komaj se je malo navadila vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljice in otrok v skupini, ko je zbolela. Najprej je samo nedolžno smrkala, nato sta se prikradla še vročina in kašelj. Ostala je doma. Potrebovala je še več pozornosti, saj je bila v stiski zaradi novega ritma, okolja in nato še bolezni. Ko je bila že pri močeh, sem ji skušala doma pričarati del tega, kar je zamujala v vrtcu – lotili sva se božične peke piškotov. Cimetovi lincerji so bili kot nalašč za to. Zadnje dni, ko je bila že zdrava, je spet začela uporabljati kahlico, ki jo je po začetku uvajanja v vrtec povsem opustila in spet polnila pleničke. Na vrtec je očitno pozabila in tudi omenjala ji ga nisva kaj dosti, naju je pa malo skrbelo, kako bo v ponedeljek, ko bo spet videla vzgojiteljico, otroke, igralnico.

Nazaj v igralnico

Jutra nisva začeli dobro, saj je bila še zelo zaspana in ni bila pripravljena sodelovati pri preoblačenju. Tudi sama nisem bila naspana, kazalci na uri so naju priganjali k odhodu, otrok pa je bil še napol nag. V nemoči sem ji, kot odraslemu, nič po otročje začela razlagati, kako se počutim, ko že navsezgodaj zjutraj naletim na upor, nesodelovanje, jok, brcanje … Poslušala me je in se umirila. Oblekla sem jo, objela in odšli sva od doma.

Med vožnjo je skoraj spala, jaz pa sem premlevala možne scenarije, ko bova prišli do vrtca. Pred šolsko stavbo sem parkirala, jo vzela iz avtomobila in odnesla skozi vrata v garderobo. Takrat se je začel jok. Povedala sem ji, da sem tukaj, z njo, da je vse v redu in da jo imam rada. Vzgojiteljica, ki naju je očitno slišala, je prišla do naju, počepnila, naju pozdravila, Emo še posebej in se začela mirno pogovarjati z nama. Po nekaj minutah, ko sem ji obula copatke, se pogovarjala z vzgojiteljico in stiskala hčerko k sebi, je nenadoma stegnila roke proti vzgojiteljici in se ji ponudila v naročje. Bila sem čisto presenečena! In to pozitivno – prav nasprotno od pričakovanj in strahov. Še vedno je jokala, se obrnila k meni in mi pomahala. Tudi jaz sem ji, ji še enkrat povedala, da jo imam rada in da kmalu pridem ponjo. Od srca se mi je odvalila velika skala, nadomestil pa jo je prijeten občutek topline, ki je nisem občutila zato, ker je hčerka končno sprejela vrtec, ampak zato, ker to pomeni, da naju povezujeta zaupanje in ljubezen – Ema ve, da jo bom vedno prišla iskat.

Deja D

Deja D

Sem najprej mamica, potem pa še ljubiteljska fotografinja ter mestna duša, ki živi na podeželju in obožuje živali. Že nekaj časa pišem blog Kuhartnica, na katerem je zadnje čase največ tem, povezanih z mojo ljubo hčerko.

Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.

Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
Deja D
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Deja D

Deja D

Sem najprej mamica, potem pa še ljubiteljska fotografinja ter mestna duša, ki živi na podeželju in obožuje živali. Že nekaj časa pišem blog Kuhartnica, na katerem je zadnje čase največ tem, povezanih z mojo ljubo hčerko. Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski. Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.

Dodaj odgovor