Če starši otroku ne boste zagotovili varnosti, si jo bo poiskal drugje

Ne dovolite, da se to zgodi vašemu otroku! Odprite srce in razumeli boste globino tega zapisa. Nikina zgodba nosi v sebi sporočilo, ki ga ne smemo zanemariti.

ce-starsi-otroku-ne-boste-zagotovili-varnosti-si-jo-bo-poiskal-drugje

Tako kot se danes mi, so se tudi moji starši takrat trudili po svojih najboljših močeh in verjeli, da delajo najboljše za otroka. Bili smo siti, oblečeni, imeli smo streho nad glavo, avtomobil pred hišo, s katerim smo vsako leto hodili na morje, raziskovali smo hribe v okolici, nabirali zelišča in skupaj ob nedeljah gledali smučanje po televiziji. Zakaj bi se kdorkoli ob tem sploh pritoževal? Imeli smo vse, kar otrok potrebuje. Če je to res tako, zakaj sem se potem jaz počutila kot izgubljeno seme na prostranem travniku, ki čaka, da se ga kdo dotakne, pohodi, odpihne … karkoli, kamorkoli?

Starša sta se zaradi službe priselila v kraj na drugi strani Slovenije in sta se s tem etiketirala za večna tujca. Ko sva prišla z bratom na svet, sva kmalu začela to čutiti tudi na svojih kožah. Okolica nas ni nikoli sprejela. Jaz sem bila občutljiv otrok, spomnim se, da me je na vsakem koraku nekaj prizadelo. Toliko joka, toliko solz …

Oče je bil strog in nepopustljiv. Danes bi k temu dodala še slep. Slep za občutke drugih, slep za naše stiske, strahove in potrebe. Zaradi očetove pretirane strogosti se je mama postavila na drugo stran, da bi stvari uravnovesila. Ni bila več mama, ampak prijateljica. Očetova trda in stroga vzgoja je name delovala uničevalno. Ni nas tepel. No, morda enkrat, dvakrat. Hujši so bili njegova večna jeza, kričanje, iskanje napak, nenehno kritiziranje … in vse to brez kančka ljubezni, takšne ljubezni, da bi jo jaz lahko takrat zaznala. Zanj je bila pohvala past, v katero bi se lahko ujel in izgubil nadzor nad nami. Ne spomnim se, da bi je bila kdaj od njega deležna. Nisem bila dovolj dobra zanj. Vedno je bilo nekaj narobe. Niti sama ne vem, kaj. Spomnim se, da sem se vsak dan, ko sem se vračala iz šole, bala priti domov, saj sem vedela, da jih bom spet slišala, čeprav nisem vedela, zakaj. Vedno je nekaj našel. Ta strah ni nikoli izginil. Ta njegova agresija me je razžirala in trgala od znotraj. Sanjala sem, da me lasten oče posiljuje. V sanjah me je dobesedno posiljeval, fizično. Zbudila sem se vsa prestrašena, obupana in objokana, ko prideta oče in mama k meni. Ko sem povedala, kaj se mi je v sanjah zgodilo, je bil očetov odgovor: “To delaš, da bi me uničila,” prizadeto se je obrnil in odšel proč.

Okolica do otrok priseljencev ni bila prizanesljiva. Fante so vrstniki lovili in jih tepli, punce pa izločili in jih poniževali. Vse to sva doživljala tudi midva z bratom. Pri vsem tem pa je bilo najhuje to, da nisem našla varnega zavetja. Zunanji svet je bil neprijazen, svet znotraj doma prav tako. Počutila sem se izgubljeno. Velikokrat sem se znašla v vrtincu, ko sem bila tako sama na svetu, da bolj sama ne bi mogla več biti. Nikogar nisem imela. Očeta sem se bala. Mama se ga je bala prav tako in v trenutkih, ko sem potrebovala tolažbo, oporo in varnost, tega nisem dobila. Varnost – to je ena izmed najpomembnejših občutkov, ki jih mora otrok od svojih staršev dobiti. Otrok bi moral vedno in res vedno imeti občutek, da je doma varen pred celim svetom.

ce-starsi-otroku-ne-boste-zagotovili-varnosti-si-jo-bo-poiskal-drugje-1

Pri štirinajstih sem šla v srednjo šolo in takrat sem spoznala, da lahko nekomu nekaj pomenim, da sem pomembna, da me ima nekdo lahko rad. Našla sem prijatelje, ki so mi pomenili vse. Rajši sem bila z njimi kot s svojimi starši. Sprejeli so me. Zaupala sem jim. Oni so zaupali meni. Lahko sem jim povedala vse, popolnoma vse. Niso me kaznovali zato, ker sem jokala. Niso me zapustili takrat, ko sem jih najbolj potrebovala. Prijatelji – alkohol – prijatelji – žur – alkohol – prijatelji – policija – alkohol … to se je nadaljevalo naslednjih nekaj let.

Ja, tista leta je moje starše kar precej skrbelo zame. Vsak večer so čakali, kdaj pridem domov, če pridem. Uporništvo, ki sem ga ta leta izvajala, je bilo neukrotljivo. Uprla sem se z vsemi celicami v telesu. Upirala sem se staršem, avtoriteti, učiteljem, sistemu, vsemu … pa niti vedela nisem, zakaj. Upornica brez razloga. Postalo mi je vseeno za vse.

Danes se razumem, še predobro. Razumem vsa svoja dejanja tako v otroštvu kot tudi kasneje. Agresija in “posiljevanje”, ki sem ju doživljala doma namesto ljubezni in varnosti, me je potisnila v iskanje druge poti. Morala sem prebroditi kar ogromno blata, da sem našla vse dele sebe, ki sem jih med stalnim begom in skrivanjem izgubila. Vesela sem, da sem na koncu živa in v enem kosu dosegla trdna tla.

Danes sem sama mama in čutim svojega otroka bolje, kot bi ga, če ne bi imela za sabo tako težke preizkušnje. Mojemu otroku zagotavljam ljubezen, spoštovanje in varnost, ker se še kako dobro zavedam, kakšno škodo mu lahko drugače naredim. Želim, da se bo doma počutil resnično doma. Trudim se opaziti in začutiti že vsako najmanjšo stisko ali strah pri otroku in biti takrat tam, zraven, ob njemu.

Očetu ne zamerim njegovega početja, saj vem, da nas je imel rad in vse, kar je naredil, je naredil v veri, da dela dobro.

Zato, starši, bodite pozorni nase, na svoja dejanja, na otrokova čustva, strahove in stiske. Z agresivnim in preveč strogim pristopom boste lahko občutljivega otroka odgnali od sebe, ga potisnili v kremplje nevarnega in nepredvidljivega sveta, upali, da se bo iz tega izvlekel živ in zdrav, mu povzročili ogromno škode in vzeli veliko časa, ki ga bo moral porabiti za to, da se bo spet pobral na noge. Vsak otrok je drugačen. Vsi, prav vsi pa potrebujejo ljubezen, spoštovanje, varnost, podporo – starše.

Nika

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor