School sucks
Takle napis sem prebral na zidu ene od ljubljanskih osnovnih šol. Prevod bi v žargonu pomenil: »Šola je zanič«,vendar sem jaz zadevo dojel bolj v smislu: »šola smrdi« ali celo»šola zaudarja«. Skratka misel na zidu oz. čustvo, ki se skriva za napisanim, je izrazito negativno, polno besa, že kar zaničevanja. Seveda mladostniki pogosto izražajo svoje razvojno pogojeno uporništvo s takimi energetsko nabitimi izjavami, vendar je napisano kljub temu v očitnem razkoraku z idealiziranimi in posplošenimi predstavami o šoli v stilu: »V šolo radi hodimo, pridno se učimo«.
Sam se čudim, kako zelo je še vedno večina staršev preobremenjena s šolo in šolskim uspehom svojih otrok. Zdi se, da jim je šola najpomembnejši dejavnik v življenju njihovih otrok. Skrbi jih šolski uspeh otrok, pri tem pa prezrejo tisto, kar je bistveno: osebnost svojega otroka. Svoje strahove racionalizirajo s prepričanji, kot so: »Če ne bo naredil šole, bo na cesti«, »ne bo dobil službe«, »čaka ga delo za tekočim trakom, nezaposlenost, klošarjenje«, itd. Prav zanimivo, glede na to, da smo danes priča vedno večji nezaposlenosti ljudi z diplomami.
Če pogledamo velike osebnosti, ki so naredile v svetu resnično močan vtis, vidimo, da izobrazba ni bila njihova močna točka. Takih primerov, ki kažejo na to, da šola ni zelo pomemben dejavnik za otrokov polni razvoj, je ogromno. France prešeren, sicer res največji slovenski pesnik vseh generacij, je bil zapisan v zlati knjigi kot odličen učenec, pa ga to ni obvarovalo pred nesrečnim življenjem, alkoholizmom in zgodnjo smrtjo. Sam se spominjam dveh sošolk, ene iz osnovne in ene iz srednje šole. Obe sta bil tisto, kar večina otrok doživi v svojih razredih, zgled drugim učencem: pametni, vestni, vedno sta vse znali, popolni odličnjakinji. Vsi smo ju občudovali. Tisto, kar se je z njima zgodilo kasneje v življenju, sploh ni bilo tako zelo briljantno, prej žalostno. Ob tem mi pride na misel refren zdaj že stare pesmi od Novih Fosilov: »Pridna dekleta gredo v raj, slaba pa kamor si zaželijo«.
Ellen Key je že pred stoletjem v knjigi Stoletje otroka citirala Dumasa: »Veliko je pametnih otrok, a veliko neumnih odraslih«, ko je govorila o »kolektivnem poneumljanju v šolah in vrtcih«. Menila je, da se v teh institucijah zelo prefinjeno vceplja mladim dušam splošno sprejeto mišljenje, uniformiranost, poslušnost in lojalnost do šole, učencev, drugih, vojaški enoti, službi, itd. In to preden se otrok nauči biti »pošten do sebe, svoje lastne stvarnosti, lastnemu občutku za pravico in lastnim impulzom«. Tudi sto let pozneje je v mentaliteti večne staršev še vedno prepričanje, da morajo naši otroci biti kot vsi drugi in imeti vse tiste vrline, ki jih pričakuje družba, zato je vzgoja še vedno, žal, prefinjena dresura in zatiranje otroške izvorne narave. Zato se še vedno oblikujejo stereotipni tipi ljudi: dobri fantje, sladka dekleta, častni uslužbenci, itd.
Že pred sto leti je pronicljiva intuicija Keyeva spoznala, da » ni naključje, da sta originalnost in neredno obiskovanje šole medsebojno povezani«. Menila je, da tisti, ki gredo po lastni poti, ki mislijo z lastno glavo in ki so pripravljeni na »zločine« trasiranja novih poti, redko nastajajo med tistimi, ki so dobro vzgojeni. Občudujem njeno globoko razumevanje in ljubezen do otroške narave in svobodnega človekovega bistva v otrocih in mladih. V takem sistemu se tudi najbolj živi in vitalni učitelji gibajo v kletki med zahtevami in predsodki. In vsaka globoka sprememba propade, ker večina staršev in učiteljev ni pripravljena na radikalne spremembe.
Sicer pa je še vedno pogost pedagoški zločin zatreti lastno bitje otroka in ga napolniti z nečim drugim. Še vedno je otrok pod pritiskom odraslih, ki ga želijo usmerjati v neko drugo smer,ki jo je sam izbral. Za odnos med odraslimi in otroki je značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in razumevanja, kar je v množičnosti, značilni za institucije, logično. Šolsko usmerjeno delo ni edini in najboljši način, da se otroci učijo, pravzaprav je eden najslabših in dolgočasnejših.
Da bi se otroci učili od življenja, morajo imeti starši dovolj ozaveščenosti, zaupanja in poguma. Otroci potrebujejo od odraslih podporo in zaupanje vanje in v življenje, predvsem pa zavedanje, da je veliko stvari neprecenljivo dragocenejših, kot sam šolski uspeh. Gre za duhovitost, originalnost, kreativnost, iznajdljivost, humor, socialnost , pogum, itd. Torej osebnostne lastnosti otroka in ne idiotizem ocen na papirju. Veselje ob tem, da otrok odstopa od običajnega in konvencionalnega. O otrokovem bistvu pa večina staršev in učiteljev tako ali tako še vedno nima pojma, niti v teoriji, kot tudi ne v praksi. Glede na vse nikakor ne more biti čudno, da otroci in mladi šolo v bistvu v veliki večini še vedno sovražijo, namesto da bi bila kraj ustvarjalnosti in veselja.
Mag. Zvone Krušič