Učiteljica s srcem

Nikoli se nisem znala preveč postaviti zase. Se boriti. V kritičnih situacijah raje malo stisnem zobe, se grem tiho mašo in farbam, da se vidi iz vesolja. Mogoče bi kdo lahko rekel, da sem malo ovca. Mogoče tudi sem. Mati me borbenosti pač niso preveč dobro naučili. Kaj šele borbe do materialnih stvari.

Me je pa mami naučila, da je prav biti spoštljiv do ljudi. In ceniti njihovo delo. Prav vsako delo.

Spoštujem natakarje. Ker sem nekajkrat stala na drugi strani šanka, pa me je bilo na smrt strah, da bom narobe postregla in računala. Tri piva.

Spoštujem frizerje. Ker sem samo enkrat ostrigla Ivo. In si zaželela zavrteti čas nazaj.

Spoštujem prodajalce. Ker so police v trgovinah vedno čudežno napolnjene, prodajalke pa prijazne in nasmejane.

Spoštujem šoferje. Ker jih imam v družini in vem, kako hudo je, ko jih kar ni in ni doma.

Spoštujem kemike. Ker mi je tako naročil mož. Hehe.  Pa tudi zato, ker je kemija tako kot matematika – popolnoma nemogoča stvar na svetu.

Spoštujem čistilke. Še danes se spomnim, kako mi je nekoč mami, ko sem pacala po šipi v lekarni, povedala, da se to ne dela, ker morajo čistilke – ki imajo že toliko drugega dela, čistiti še za mano. Nikoli več nisem pacala po šipi.

Spoštujem uradnike. Ker verjamem, da imajo ogromno administracije, za katero neuradniki ne vemo.

Spoštujem zdravnike, zobozdravnike. Ker sem nazadnje pri zobarju mislila, da se zobozdravnica in njena pomočnica pogovarjata v nezemeljskem jeziku. Možno sicer, da je na to vplivala tudi injekcija. In nikakor moj nadzemeljski strah.

Spoštujem tiste, ki delajo v proizvodnjah, v tovarnah. Spoštujem gospodinje doma, kuharice, čistilke, gozdarje, pravnike. Spoštujem pisatelje, pevce. Spoštujem športnike. Spoštujem novinarje.

Spoštujem tudi tistega umetnika, ki zadnje čase kroži po fbju in s sekiro damam ureja frizure. Znašel se je. In tip je postal znan.

… (Tri pikice za vse tiste poklice, ki se jih sicer učimo v drugem razredu in verjamem, da jih poznate…  ).

Tudi pri pisanju pišem z načelom, da ne obsojam in ne pišem o napakah, čudnih navadah, dejanjih ljudi. Razen kakšno o prijateljih, ampak oni mi to pustijo. 

Kdo sem jaz, da bi sodila? Prehitro se stvari obrnejo in sam narediš še kaj bolj butastega. Ne bom rekla, da mi v resnici nihče nikoli ne pusti kakšne pikre na jeziku. Sem samo človek. Ampak to pikro potem posluša moj mož in kakšna prijateljica. Socialna omrežja pa ne.

V zadnjih dneh sem prebrala toliko hudega in grdega o učiteljih, da dejansko razmišljam, da bi se za naslednjo noč čarovnic oblekla v – samo sebe in bila najstrašnejša maska daleč naokoli (pa pustimo moj nos).

Ja, kaj pa, tepka, berem te stvari, ane?

Ne bom pisala o stavki, niti ne o denarju in še posebej ne o tem, kaj delam in kaj delamo učitelji. Se pa sprašujem, kam je izginilo vso spoštovanje ljudi do ljudi. Kdo nas je naredil tako nastrojene drug proti drugemu? In zakaj je to res treba?

Sem idealist in v svojem srcu še vedno verjamem v prijazen svet. Tistega, v katerem bomo še zaupali drug v drugega. In ne samo gledali, kaj kdo ne/dela in kdaj bo kdo naredil napako. In zato se mi je ta idealen svet v teh dneh malo porušil. Ker se me, tepko, takšne stvari dotaknejo.

Ampak jutri bom šla nasmejana v šolo. K mojim mulcem. Ki jih imam res rada. Rada imam svoj poklic, ponosna sem, da ga lahko opravljam. In ponosna sem, da sem učiteljica.

Nina Jelen

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor