Zakaj sploh govoriti o medvrstniškim nasilju?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Zakaj sploh govoriti o medvrstniškim nasilju?

Piše Alenka Gabrovec

Dolgo časa sem premišljevala, kako sploh začeti to objavo, da ne bi zvenelo, da je težava le v pretirano zaščitniških starših, t.i. helikopterskih starših, in da gre le za pretiravanja. Otroci so se medsebojno pretepali, zbadali in se tudi bodo. Se popolnoma strinjam s tem, a tudi tu so šle zadeve bistveno dlje od normalnega.

Spomnim se časov, ko smo se tudi mi pretepali, se zbadali in si otročje nagajali. A dlje od tega, da smo komu rekli, da je bajs in da smrdi, nismo šli. Ker običajno smo se čez 5 minut s ta istim bajsom in smrduhom igrali. Smo se pretepali in je tudi kakšen kol bil zlomljen na plečih koga, a nihče ni delal drame iz tega. So se med pretepom in igro lomile kosti, pridobivale modrice in premnogo, mnogo stvari smo počeli na robu norosti. Igrivi, s spominom zlate ribice (berite pozabljeno v 3 sekundah), prijatelji in zavezniki. Res smo se grupirali, a nikoli nismo dovolili, da bi kdo »našega« maltretiral. Malce so se stvari v času Vojne za osamosvojitev spremenile in smo se za trenutke trudili deliti na Slovence, Srbe, Bosance … a na igrišču, med igro je bilo to kaj kmalu pozabljeno. V šoli si sošolcu pomagal, če si znal, ne glede na spol, izgled in narodnost. Prekleto dobro smo se zavedali svojih dolžnosti, blizu sta nam bila solidarnost in sočutje, pravice pa so bile »nekaj za na kruh namazati«.

Je takšno dinamiko možno danes še kje opaziti? Mogoče res kje, a so to prej iluzije. Na eni točki se starši močno trudijo biti del otrokovega življenja v vseh sferah, po drugi strani pa marsikdo, ko pride do nasilja, samo zamahne z roko in doda, da se bodo otroci že sami zmenili. Prav tako je ogromno tistih staršev, ki so prepričani, da njihovi sončki ne bi nikomur nič naredili, ker so le odličnjaki in najboljši na tem in onem področju, kar je edino merilo zanj, ostalo je nepomembno. Imamo starše, ki jim je malo mar za otroke, edino, kar jim je bistveno, je to, da zanje dobijo socialne transferje. In so starši, ki svoje otroke učijo, da so elita, višja kasta in da so ostali nepomembni. Posledično je medvrstniškega nasilja bistveno več, kot si znamo predstavljati. Mogoče je čas, da o tem spregovorimo, damo besede tudi temu in da se preneha s pometanjem pod preprogo in kazanjem s prstom na starše, na institucije, na že koga.

Dandanes otroci pri svojem zbadanju ne uporabljajo več zbadljivk, ampak čustveno manipulacijo in če vam je prav ali ne, so v tem zelo dobre deklice, ki znajo s svojimi besedami uničiti še tako trden karakter. Na zelo prefinjen način in z ogromno čustvenega izsiljevanja postavljajo smernice, osebe, ki bi jim morali postaviti meje, vrtijo okoli prsta, jim govorijo tisto, kar želijo slišati, do vrstnikov so pa zlobne, poniževalne in jih ustrahujejo.

Prav tako udarci niso več udarci, ampak grožnje z orožjem, ki si ga ustrahovalci brez težav upajo uporabiti. Tudi skupinski pretep ni nič neobičajnega, ali večno klofutanje, boksanje …

O spolnih zlorabah pa bolje, da ne govorim …

Če mislite, da sem mogoče zgrešila naslov in bi morala napisati, da teče beseda o najstnikih, vas moram razočarati, da temu ni tako, ker je govora o osnovnošolcih, otrocih do 14 let.

Tisto, kar je meni v vseh teh dogajanjih najbolj sporno, je dejstvo, da se o nasilju med vrstniki premalo govori, če že, ko stvar eskalira do te meje, da pride do konkretnega kaznivega dejanja ali celo do samomora. Običajno se takrat vsi sprašujejo, kako to, da ni nihče nič opazil, kdo je zatajil itd. Dejstvo pa je, da če se nasilje med vrstniki dogaja v šoli, večina šol to pomete pod preprogo (sami sicer pravijo, da ne, da vse zadeve vzamejo resno, a kaj kmalu se potem ugotovi, da nimajo pojma, kaj se dogaja), CSD meni, da brez prijav šol nič ne more, podobno meni policija in krog je sklenjen. Namreč otroci do 14. let niso kazensko odgovorni in posledično za svoja dejanja ne morejo odgovarjati, četudi so storili dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Preprosto povedano, če 12 letnik koga ubije, posili, se zgodi … nič. Noben otrok kaj tako strašljivega ne naredi kar čez noč, ampak ga do tja vodi kopica manjših nasilnih dejanj, ki samo gradijo pot do »kriminalca«. A nobenemu ni mar za to, ker se je lažje skrivati za birokracijo in razlagati, da niso nič opazili, da nič ne morejo.

Nekaj je tu zelo, zelo narobe? Kaj, pa je vprašanje za milijon evrov. Je res zatajilo sodstvo, so starši vzgojili »pošast«, so vse institucije odpovedale ali so nasilna dejanja otrok zgolj krik po pomoči?

Kaj točno je krivo za vso to zmedo, ne ve nihče, a prav je, da se o tem govori. Ravno to je moj namen ta teden. Vam pokazati, kaj vse je medvrstniško nasilje, v katero tančico vse je zakrito in kako ga prepoznati in ne zamenjati za »igro«, ravs, ki je za otroke značilen in je nujni del odraščanja.

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila.

Preberi več
Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.
Alenka Gabrovec
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor