Bogat ali srečen? Resnična zgodba o otrocih, ki so odsev sedanjega časa

Rada imam pravljice. Ne samo osupljive razplete najtežjih možnih situacij in čudovito srečne konce, ampak tudi zgodbe same, skrite pomene, globoke resnice, ki se bolj ali manj skrivajo v zapisanih vrsticah. Rada imam občutek, ki ga daje prebiranje pravljic, upanje, da ni nič nemogoče, da so še tako komplicirani problemi rešljivi in življenje kljub težavam lepo in bogato.

Bogat ali srečen? Resnična zgodba o otrocih, ki so odsev sedanjega časa

Tako smo se eno sredo z učenci, tistimi najmlajšimi, v podaljšanem bivanju pogovarjali o pravljicah. Natančneje, igrali smo se pantomimo z naslovi pravljic. Otroška radovednost, ki ji je botrovalo dejstvo, da se igramo nekaj novega, je bila središče mirne popoldanske dejavnosti. Tako so nadebudneži ugibali in uganili naslove pravljic: Volk in sedem kozličkov, Rdeča kapica in Zlatolaska. Zataknilo pa se je pri Srečnem kraljeviču. Za to pravljico pa niso še slišali, zato je tudi nadaljevanje sredinega druženja prineslo široko zvedave oči in kasneje tudi debato o globoko pomenljivi zgodbi, ki jo je zapisal Oscar Wilde.

Gre za pravljico o čudovitem kipu srečnega mladeniča, na stebru sredi mesta. Njegovo telo so prekrivali listki iz čistega zlata, namesto oči je imel dva safirja in ročaj njegovega meča je bil okrašen s samimi dragimi kamni. Vsi, ki so hodili mimo kipa, so ostrmeli ob njegovi lepoti. Tudi poslušalci so strmeli in si živo predstavljali bleščečo zlato podobo kipa. Srečni mladenič je bil deležen občudovanja in njegova sreča je bila videti večna. Nekega dne se je k njemu zatekel ptič, ki je zamudil pot v toplejše kraje. Kraljevič in ptič sta postala prijatelja in zaveznika v reševanju stisk nesrečnih ljudi. Ptič je počasi s kraljeviča snel vse bogato okrasje ter zlato in drage kamne nosil ljudem, ki so obubožali: mami, ki zaradi revščine ni mogla skrbeti za svoje otroke, fantu, ki je sam in bolan živel na starem podstrešju… Oba – ptič in kraljevič sta ob dobrih delih začutila toplino in veselje. Toda kip je z velikodušnim razdajanjem rubinov, safirjev in zlata postajal vse bolj siv in vse manj privlačen. Brez zlate oprave in bleščečih draguljev, ni bil več deležen pozornosti in časti. Tudi ptič je počasi opešal, ostarel in umrl. Kip so odnesli v topilnico, srce iz svinca pa se ni hotelo stopiti, zato so ga vrgli v smeti, tako kot mrtvo ptico. Tedaj je Bog rekel svojim angelom, naj mu prinesejo dve najdragocenejši stvari iz mesta. Prinesli so svinčeno srce in mrtvo ptico. Bog je rekel, da so storili prav – ptica bo odslej večno prepevala v rajskem vrtu in srečni kraljevič bo lahko vso večnost poslušal njeno prepevanje.

Naša zgodba z malimi poslušalci in pantomimo pa se tu šele začne. Učence je najprej zmotilo – da je kraljevič razdajal svoje zlato in drage kamne. Ni jih zmotila revščina ali bolezen ali stiska ljudi, ki so nastopali v zgodbi. Niso se poistovetili z mamo, ki zaradi revščine ne more poskrbeti za svoje otroke, ni jim bilo hudo za osamljenega in bolnega fanta na starem podstrešju. Težko in hudo jim je bilo, ker kip srečnega kraljeviča ni bil več lep. Zlat. Bogat. In zaključek zgodbe – globoko zadovoljstvo in resnična sreča sivega kipa – jih je razočaral. Pričakovali so, da se bo vse bogastvo vrnilo nazaj in da bo kip še lepši, še bolj veličasten, da ga bodo odslej še bolj častili in občudovali. Ne pa, da ga bodo pretopili in da bo svoje mesto dobil nekje ob rajski ptici v nebesih.

In samo po sebi se je pojavilo vprašanje – Kaj bi bil rajši – bogat ali srečen. Kot iz topa je ustrelil dečko, ki ga je razdajanje zlata očitno vznemirilo – Bogat! Še nekaj besed je sfrfotalo v debato a boleče hrepeneči bogat! je obvisel v zraku.

Otroci – kljub vsemu, še vedno iskreni, prosojno preprosti v svojih doživljanjih in željah, so resnično postali odsev razmišljanja in življenja naše družbe, kjer je v prvi vrsti pomembno IMETI in ne BITI. Kjer je ultra važno, kako IZGLEDAŠ in ne kako se POČUTIŠ. Kjer je EMBALAŽA pomembnejša od VSEBINE. Kjer je bolj pomembno, da si PRVI, kot to, da si PRAVI.

Pravljic, pantomime, pogovora je bilo konec. Otroci so se zatopili v novo igro, iskali so besede in pri tem premikali tiktakajočo reč, ki ji rečejo bomba ter se pri tem neizmerno zabavali.

Ima njihov svet še varno zavetje? Imajo dovolj priložnosti za spoznavanje resnice, odgovornosti, življenja? Si bodo pridobili dovolj izkušenj, znanja, veščin, da bodo nekoč ali vsak včasih postavili na prvo mesto vrednote in ne le vrednosti… Nisem prepričana. Upam pa vseeno. Tudi srečni kraljevič je imel svinčeno srce.

D. Š.

Ocena:
[Skupaj: 16 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor