Ali ste tudi vi starši, ki imate najstnika? Pa se sprašujete, če je to vaš otrok?

Seveda je, kar vzemite »odnos« v svoje roke, vi vodite ta odnos in ste zanj odgovorni.

ali-ste-tudi-vi-starsi-ki-imate-najstnika-pa-se-sprasujete-ce-je-to-vas-otrok

V zadnjih letih vedno pogosteje srečujem nesrečne najstnike, ker nimajo več stika s svojimi starši, nimajo občutka, da nekemu zares nekaj pomenijo in da jih ima nekdo zares rad.

Znano je, da najstniki s svojim vedenjem kažejo drugačno sliko. Sami sebi so zadostni, radi so v svoji sobi, zaprti, s telefonom v roku. Soba je razmetana, ven pridejo le, ko so lačni. Nogavice, perilo  leži vsepovsod po sobi. Če jih straši opozorijo na njihove obveznosti, vzkipijo in nesramno odgovarjajo.

Pod ta opis najstnika bi se podpisalo veliko staršev.

Poznam najstnika, ki se mu je zdelo tako nevzdržno doma, da je bil pripravljen med počitnicami preživeti v kriznem centru. Zakaj? Ker so straši od njega zahtevali, da pospravlja sobo in ker mu niso dovolili, da gre k prijatelju, ko si on želi iti.

Na videz nobena zgoraj navedena zahteva staršev ni tiste vrste zahteva, ki bi ji lahko oporekali.

Pa vendar … Pri zahtevah in prepovedih vsi starši naletijo v najstniškem obdobju svojega otroka na odpor. Na žalost se le-ta pri mnogih starših in otrocih obrne v merjenje moči: kdo bo močnejši, kdo bo prej popustil. Tukaj so najstniki zelo iznajdljivi. Delujejo na čustva staršev, ti se odzovejo z nerazumevanjem, celo  užaljenostjo in igra preganjalec – žrtev se začne.

Starši postanejo ranjeni, ker jih njihov otrok, do včeraj ubogljiv, ne upošteva več, ne prepoznajo ga več. Komunikacija staršev je polna OČITKOV, PREPOVEDI, GROŽENJ, pri svojem otroku ne vidijo nič več lepega.

Enega izmed najstnikov  sem vprašala, katere lastnosti starši cenijo pri njem. Povedal je, da nobenih, in straši so pritrdili. Odzvali so se, kot da to ni njihov otrok.

Na vprašanje, kaj radi počnejo skupaj, so starš in otrok vsi v en glas odgovorili, da ničesar. Da sploh ne zdržijo več skupaj. Najstnik je povedal, da starši zmorejo v eni minuti našteti tisoč njegovih napak. Ne verjamejo vanj.

Eden izmed najstnikov je moral podpisati izjavo, da je za svojo prihodnost odgovoren sam, da starša dvigujeta roke.

ali-ste-tudi-vi-starsi-ki-imate-najstnika-pa-se-sprasujete-ce-je-to-vas-otrok-2

Kaj svetujem?

  • Najstništvo je v obdobje, ko so otroku v življenju – TRENUTNO – pomembne popolnoma druge vrednote, kot bi si jih straši želeli. Njegove vrednote ta trenutek niso v skladu z vašimi, starši. Vedeti morate, da je to obdobje minljivo. V tem obdobju pubertete je vaš otrok izredno ranljiv, nežen, potrebuje občutek varnosti in sprejetosti, in sicer od staršev. Starši so mu še vedno zgled s svojo strukturo v življenju.
  • Ne odreagirajte na vsak njegov »napad«.
  • V obdobju najstništva znižajte zahteve glede pospravljanja sobe, ohranite le osnovne, minimalne zahteve. In na to opozorite točno enkrat na teden in takrat z vztrajnostjo in doslednostjo. Posledica neopravljene otrokove zadolžitve ali naloge naj bo vaša vztrajnost, dokler ne bo zahteva izpolnjena. Brez očitkov, samo zahtevajte, vztrajajte.
Berite tudi:  Kako pripravite do pogovora najstnika, ki je zaprt vase?

Zakaj so najstniki tako naporni?

So dramatični, iracionalni in vpijejo brez pravega razloga. Zavedati se moramo dejstva, da želijo vedno več samostojnosti, hkrati potrebujejo neizmerno veliko nežnosti in ljubeče skrbi. Za odrasle, ki jim je pogosto nerazumljivo in nerazložljivo vedenje, odzivanje in čutenje najstnikov, pa obstaja tudi razlaga, ki naj sega preko obtoževanja mladostniške muhavosti.

Del odgovorov se skriva v tem, kar je skupnega malčkom in najstnikom – najbolj dramatična rast možganov. »Možgani se vse življenje spreminjajo, ampak v adolescenci se zgodijo velikanski razvojni skoki« pojasnjuje nevroznanstvenica  dr. Sara Johnson.  Johnsonova opozarja, da morajo starši v tem obdobju razumeti, ne glede na to, kako visok je naenkrat postal njihov sin in kako odraslo se kar naenkrat oblači njihova hčerka, da sta oba še vedno v obdobju razvoja, ki bo zaznamoval njuno celotno kasnejše  življenje.

Še posebej na področju socialnega vedenja in abstraktnega mišljenja so adolescenti sredi pridobivanja neverjetnih novih kompletov veščin. Ampak včasih jih še ne znajo dobro uporabiti, zato morajo eksperimentirati – in včasih pri tem uporabijo starše kot testne miške. Starši se morajo zavedati, da način vedenja najstnikov ni osebna žalitev zanje.

ali-ste-tudi-vi-starsi-ki-imate-najstnika-pa-se-sprasujete-ce-je-to-vas-otrok-1

Najstnik potrebuje starše – kot osebe z bolj stabilnimi odraslimi možgani – da jim pomagajo na način, da ostajajo mirni, znajo poslušati in so dober vzor posnemanja.

»Puberteta je začetek večjih sprememb v limbičnem sistemu« pravi Johnsonova, ko govori o delu možganov, ki ne samo, da pomagajo uravnavati srčni utrip in raven krvnega sladkorja, ampak je prav ta del ključen pri oblikovanju spominov in čustev.

Del limbičnega sistema, amigdala, naj bi povezovala čutne zaznave s čustvenimi odzivi. Njen razvoj je skupaj s hormonskimi spremembami odgovoren za pojav novih intenzivnih izkušenj – besa, strahu, agresije (tudi uperjene proti sebi), vznemirjenja in spolne privlačnosti.

Berite tudi:  Razvoj štirinajstletnika

V teku adolescence limbični sistem prehaja pod večji nadzor prefrontalnega korteksa, območja tik za čelom, ki je povezan z načrtovanjem, nadzorom impulzov in višjimi oblikami mišljenja. Ko dodatni deli možganov začenjajo pomagati pri predelovanju čustev, starejši najstniki vstopijo v malce bolj uravnoteženo stanje in lažje interpretirajo druge. Do takrat pa pogosto narobe dojamejo svoje učitelje in starše, opozarja Feinsteinova.

»Lahko si še tako pazljiv, pa boš še vedno včasih imel opravka s solzami ali jezo, ker bodo napačno razumeli, kar si rekel,« še dodaja.

Z abstraktnim mišljenjem namreč lahko ugledaš sebe na način, kot te vidijo drugi. Najstniki to novo veščino uporabljajo, da premlevajo, kaj neki si drugi mislijo o njih. Za najstniške možgane se je izkazalo še posebej pomembno odobravanje in potrjevanje s strani vrstnikov, zaradi česar so verjetno bolj nagnjeni k tveganemu vedenju, ko so v družbi svojih vrstnikov.

»Najstniki so res zaskrbljeni glede tega, ali so dovolj ‘kul’ – za to spoznanje pa seveda ne potrebuješ raziskav možganov,” pravi Feinsteinova.

Prijatelji nudijo najstnikom priložnosti za učenje veščin, kot so pogajanje, sklepanje kompromisov in skupinsko načrtovanje. »V varnem okolju se urijo v odraslih socialnih veščinah in pri tem v začetku res niso najboljši,« razlaga Feinsteinova. Tudi če mladi zgolj posedajo naokrog s svojimi prijatelji, pravzaprav trdo delajo na pridobivanju pomembnih življenjskih veščin.

In kaj naj bi starši počeli v času do takrat? »Bodite še naprej starši svojemu otroku,« svetuje Johnsonova.« Tako kot otroci nasploh so tudi najstniki posebej ranljivi v določenih razvojnih posebnostih,  zato potrebujejo starše, da jim pomagajo omejevati njihovo vedenje.

Starši so še vedno pomembni

Po študiji, ki jo navaja Feinsteinova, kar 84 odstotkov najstnikov visoko ceni svoje mame, 89 odstotkov pa svoje očete. In kar tri četrtine najstnikov uživa v času, ki ga preživljajo s starši; 79 odstotkov se jih rado druži z mamo, 76 odstotkov pa z očetom.

Ena od nalog v času adolescence je tudi ločitev od družine in vzpostavljanje nekaj avtonomije, pravi Feinsteinova, a ob tem opozarja, da to še ne pomeni, da najstnik ne rabi več staršev, tudi če morda kdaj tako pravi.

»Še vedno potrebujejo nekakšno strukturo, zato jo iščejo pri svojih starših,« opozarja. »Starši, ki se odločijo, da bodo 16-  ali 17-letnika obravnavali kot odraslega človeka, ne ravnajo prav in jih vodijo v neuspeh,« je v svojih besedah jasna Feinsteinova.

Berite tudi:  Razvoj dvanajstletnika

Eden od najbolj učinkovitih načinov za usmerjanje najstnika je poleg tega, da si dober poslušalec, to, da si mu dober zgled, še posebej, ko gre za soočanje s stresom in drugimi življenjskimi težavami, saj najstniki zelo aktivno iščejo svoje strategije za soočanje z njimi.

»Vaš najstnik vas opazuje,« svari Feinsteinova.

Najstniki potrebujejo več spanja

To, da najstniki rabijo manj spanja kot mlajši otroci, je mit. Potrebujejo namreč 9 do 10 ur spanja na noč, čeprav ga le redki toliko dobijo. »Del težave je v zamiku v cirkadičnem ritmu v času adolescence: telesom najstnikov se zdi bolje, da vstajajo kasneje in zvečer ostajajo pokonci dlje časa,« pojasnjuje Johnsonova.

»Zaradi zgodnjih urnikov in prevozov se mnogim najstnikom nabere precejšen primanjkljaj spanja, to pa  povzroči, da so skozi potek tedna vedno bolj miselno ovirani,« opozarja Johnsnonova. Pomanjkanje spanja samo še poveča   razdražljivost in povzroči zamegljene sposobnosti presojanja. Spanec naj bi najstniškim možganom pomagal pri ključni reorganizaciji.

»Med telesi najstnikov in našimi urniki vlada velika neusklajenost,« izpostavlja Johnsonova.

Vir: Livescience.com

 Ali se tudi vi sprašujete kdaj bo minilo to obdobje?

Ali tudi vi stojite na križišču in ne veste kam vas bo odnos z najstnikom odpeljal?

Vi ste voznik, najstnik je le sovoznik.

Neva Strel Pletikos, univ.dipl.pedagog, prof. sociologije, transakcijski analitik – svetovalec, NLP – praktik coach, mama treh otrok, 29 let svetovalna delavka

Če želite več informacij o tem kako obdržati volan v svojih rokah, mi pišite na naslov carobnapalčica@gmail.com  in se dogovorite za 20 minutno brezplačno svetovanje preko skaypa ali telefona.

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos

Latest posts by Neva Strel Pletikos (see all)

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Dodaj odgovor