Zakaj je počitek tako osovražen pojem?
Ko pridem z dopusta, je prvo vprašanje, ki ga navadno dobim: kaj ste počeli, ste šli tja, ste videli tisto, kaj pa tisto? Super aktivne počitnice so dandanes obvezne. Popolnoma pričakovano je, da je dopust že vnaprej načrtovan do potankosti, vse od najetega avtomobila, s katerim od jutra do pozno v noč drviš naokoli in prečesavaš destinacijo, obiščeš vse ključne znamenitosti, od naravnih, kulturnih do nakupovalnih, vidiš vsak kotiček, ki ga priporočajo vnaprej preštudirani turistični vodniki, tudi tiste skrite, ki to že dolgo niso, ter vse gastronomske presežke, ki jih kak kraj premore. Če imaš otroke, je nujno obiskati tudi vse živalske vrtove, aqualande in zabaviščne parke. Vmes se še povzpneš na najpomembnejše vrhove, plavaš najmanj s kiti in vsak dan še pred sončnim vzhodom odtečeš (ali preplavaš, prekolesariš, presmučaš itd.) vsaj dvajset kilometrov. Vse seveda skrbno fotografiraš in, če se le da, sproti objavljaš na družabnih omrežjih. Prehranjuješ se seveda lahkotno.
Ko sem se kot otrok vrnila s počitnic, me ni nihče vprašal, kaj sem počela na morju. Bilo je logično! Kaj pa naj bi počel na morju? Ležal, čofotal v vodi in pojedel veliko sladoleda.
Kaj se je vmes spremenilo? Zakaj ležanje v senci ni več dovolj? Zakaj je potrebno ves čas nekaj početi?
Gibanje je izjemno pomembno. Pomemben delež odraslih in otrok se premalo giblje, s tem so povezana številna tveganja za razvoj bolezni, zato je zelo pomembno, da v svoje življenje vnesemo več miganja. Ampak na dopustu nadoknaditi vse? Se ukvarjati s športom, zdravo živeti, hkrati pa doživeti vse dražljaje, ki jih destinacija ponuja? Ni morda dopust postal sinonim za pomanjkanje vsega, česar ne počnemo med letom, s tem pa je izgubil na svojem izvornem pomenu in namenu: oddihu?
Oddih naj bi bil nasprotno polje od stresa, ki ga doživljamo vsak dan, ne samo nadomestilo ene vrste stresa za drugega.
Smo družba adrenalina. Doseganje ciljev, pritiski nadrejenih in kratki roki zahtevajo hitre in učinkovite reakcije, obveznosti doma, gospodinjstvo, otroci in njihove izven šolske dejavnosti nas lahko dodatno izčrpavajo. Zvečer, ko bi se morali umiriti, pa navadno vključimo televizor in gledamo poročila, tekme ali filme, kar nam zopet dviguje adrenalin in onemogoča trden spanec. Še več, tudi pri športnih dejavnosti in celo zabavi praviloma izbiramo adrenalinske aktivnosti. Navajeni smo večnega hitenja in stalnega hrupa v glavi, naše telo pa je v stanju nenehne pripravljenosti na napad. Še kako bi potrebovali tisti teden miru, tišine, počitka, niča! A je postalo stanje stalne napetosti in prezasedenosti tako sprejemljivo in celo zaželeno, da ljudem, ki jim vsako minuto zvoni telefon, ki vsaj en mesec nimajo prostega termina za srečanje, ki že leta niso bili na dopustu ali pa tam preprosto ne morejo biti pri mitu, »odklopljeni«, pripisujemo pozitivne vrednote, kot so delavnost, sposobnost in požrtvovalnost, namesto, da bi jih poslali na dolg prisilni dopust, da bi se jim posvetilo, da se svet, kljub kruti bitki za denar, vrti tudi brez stalne dosegljivosti, reagiranja na gumb in nenehne prisotnosti. Posel ne bo propadel, ljudje bodo razumeli in svet se bo vrtel naprej.
Različne kulture že od nekdaj poznajo meditacijo, kontemplacijo in druge tehnike globoke telesne in umske sprostitve. Pa za to ni potrebo na drage tečaje, pomeditirati je včasih znala že vsaka ‘mamka’, ki se je usedla na klopco pred hišo in bila za nekaj časa »sama s sabo in z Bogom«. Ustaviti se, mirovati, umolkniti, prisluhniti tišini in biti pozoren na sporočila, ki jih prinaša. Zakaj je to tako težko?
Dandanes je kapital v iskanju zaslužka preiskal vse pore naših življenj. Pokrita so že vsa možna področja, od službe (samo pomislite, kaj vse potrebujete, da sploh pridete v službo, da tam učinkovito opravljate delo in ob tem še dobro izgledate), doma, zdravja, lepote in seveda prostega časa. Le kdo bi služil, če bi mi en teden samo mirovali? Če ne bi potrebovali drage športne opreme (za vsak šport posebej), dragih tečajev (niti hoditi, teči, plavati ne znamo več brez trenerja), posebne prehrane? Ali če, bog ne daj, celo ne bi obiskali eksotične destinacije in tam videli vse od a do ž? Če bi svojo srečno iskali zgolj v lepoti, ki nas obdaja? Če bi znali opazovati in videti, kako se prebuja vsak nov dan, kako se vse rojeva, raste, dehti in umira, kako vsak naš dih prepoji vsako celico z življenjem in radostjo, kako smo vsi del enega, kako je vse ciklično? Če bi se zavedali, da se ustvarjalnost in domišljija krepijo ravno v odsotnosti vsega ostalega? In da bomo polni delovne vneme ravno, če bomo nekaj časa brez dela?
Le zakaj je počitek tako osovražen pojem? Ker ga ne potrebujemo ali ker ga mora nujno dobro izkoristiti nekdo drug?
- Daj nabavi že televizor, da boš vsaj pet minut fraj! - 15. 12. 2016
- Institucionalizacija otroštva - 17. 10. 2016
- Zakaj je počitek tako osovražen pojem? - 30. 6. 2016