Introvertirani starši, ekstrovertiran otrok – na pomoč!

Introvertirani starši, ekstrovertiran otrok – na pomoč!

Povedala vam bom nekaj, o čemer si ne drznem govoriti doma v svoji dnevni sobi: Če bom morala še eno minuto oponašati  zvoke vseh žverc Mojega Malega Ponija, bo iz mene najbrž priletel konkretni niz kletvic, ki bo stopil mala Rozina (Pinkie Pie) plastična ušeska.

Prav odleglo mi je, ko sem to breme spravila s sebe.

V naši družini so štirje otroci. Trije od teh so ekstrovertirani, jaz pa sem klasična introvertirana oseba. Včasih sem mislila, da je pogovor z glasnimi neznanci na ogromnih družabnih dogodkih moj osebni pekel, ampak zdaj sem se naučila: ta pekel je namišljena igra z mojo hčerko.

Ne razumite me narobe. Obožujem jo. Je prav prijetna mala ekstrovertirana raglja. Prav z veseljem bi se stiskala k njej cele ure. Ampak nekaj v meni kriči od obupa, kadarkoli me prosi za improviziran pogovor med Mavrico in Iskro. (Ja. Poznam vsa njihova imena.) Celoten scenarij me utruja … obenem pa uči nekaj novega, glede vzgoje ekstrovertiranih otrok, ko si sam introvertirana oseba. In naučila sem se tole:

V svoji koži se moram počutiti dobro

Včasih sem se zaradi tega »tepla«, mislila sem, da se je moja materinska stran, po kateri naj bi se igrala s svojimi otroki, pokvarila. Ampak ko sem enkrat dojela, kako se marsikatera vzgojna aktivnost ne sklada z mojo osebnostjo, sem se začela sprejemati takšno, kot sem. Kot introvertirana mama sem odlična poslušalka. Odlično odgovarjam na specifična vprašanja in vodim osredotočen pogovor. To so moje moči. Oglašanje Ponijev je pač moja slabost. In to sem morala sprejeti.

Sprejeti moram svojo hčerko, takšno, kakršna je

Midve si pač nisva podobni in s tem ni prav nič narobe. V tem primeru pomeni, da sprejemam svojega otroka in njegovo ekstrovertirano osebnost ter ob tem moram poskrbeti, da je ne bo sram, ker se želi igrati z mano. Čuti potrebo po interakciji z ljudmi in večinoma sem jaz njej najbližji človek. Zadnje, kar potrebujem, je, da bi se moja hči počutila slabo, ker se želi igrati z mano. Namesto tega sem se naučila, kako jo spoštovati in spodbujati njeno osebnost ter ob tem biti prepričana, da se zaveda vse moje ljubezni zanjo. Glede tega se trudim biti prav tako specifična kot pri vseh ostalih rečeh in ji dajem vedeti, kako zelo občudujem njeno prijaznost in dostopnost.

Učiti moram svojo družino

Vse do tega obdobja se o svoji osebnosti nisem kaj dosti naučila, moji otroci pa bodo imeli precej drugačno izkušnjo. Ves čas se pogovarjamo o naših osebnostih in potrebah. Moji štirje otroci dobro vedo, da je najstarejša introvertirana, ravno tako kot mami. In zaradi tega preživi veliko časa v svoji sobi med knjigami. Razumejo, da včasih potrebujem nekaj časa zase, da si lahko napolnim baterije in da je zame dostikrat zelo problematično govoriti z drugimi starši. Moj mož Mark in jaz sva oba terapevta, zato se nama ni težko pogovarjati o introvertiranosti in ekstrovertiranosti v našem domu prav vsak dan. In do sedaj nam je to zelo dobro uspevalo.

Moramo si deliti in voditi

Mark je ekstrovertiran, kar pomeni, da si delo deliva glede na to, kako sva ga zmožna opraviti. Če je kateri od najinih otrok vabljen na rojstnodnevno zabavo, na kateri se pričakuje, da starši ostanejo tam, se pogovarjajo in družijo, uganite, kdo gre z njim? Mark kar oživi v takšnih situacijah. Po večerji se on večkrat ukvarja z otroki, medtem ko jaz sama pospravim posodo in kuhinjo. To je naloga, ki mi ponudi čas za polnjenje energije, kar pomeni, da je zame popolna.

Ves čas sem v iskanju aktivnosti, ki nas bodo povezale in obenem poskrbele za mojo energijo

Obiski raznih igrišč me popolnoma izčrpajo, z večjim veseljem pa sedim in ustvarjam s svojo najmlajšo hčerko ves dan – torej je ustvarjanje tisto, kar sama največkrat predlagam. Obožujem občasen tek z mojim starejšim ekstrovertiranim sinom. Z mlajšim sinom pa večkrat sestavljava Lego kocke, oba fokusirana in večkrat v tišini. To so aktivnosti, ki mi dovoljujejo preživljati čas z družino in me obenem popolnoma napolnijo z energijo. Trik je v tem, da poiščem nekaj, v čemer uživamo vsi, jaz in moji otroci, ne da bi me to popolnoma izčrpalo.

Trudim se poglobiti naše pogovore

Klasičen paradoks introvertiranosti je, da nam mali nepomembni pogovori ne gredo dobro od rok, z energijo pa nas polnijo globoki in smiselni pogovori – zato sem poskusila imeti takšne pogovore tudi s svojimi otroki. Zna se zgoditi, da se bom izognila igranju z Barbikami, bom pa z veseljem povabila hčerko k sebi na kavč v svoj objem, da bi z njo govorila o občutkih in prijateljstvu. Moji otroci vedo, da me zanimajo njihovi notranji občutki in emocionalna plat njihovega življenja.

Še vedno pa se učim. Trudim se razumeti in sprijazniti se s tem, kdo sem – in kdo so moji otroci – in nam vsem pomagam, da ostanemo med seboj povezani, ne da bi se ob tem počutila kot popolnoma nesposoben starš.

Kristen Howerton/quietrev

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor