Draga moja soseda iz tretjega nadstropja
Občudujem te, iskreno. Imaš tri otroke, ki nikoli ne razgrajajo, vsak večer so brez težav v postelji že ob osmih, stanovanje imaš vedno pospravljeno, nohte nalakirane in uspe ti celo, da si ogledaš svojo najljubšo nanizanko. Opazujem te in ne morem, da te ne bi občudovala. Zdi se mi, da je tudi tvoja ljubka mačka ubogljiva.
Draga moja, če obstaja rob razuma, sem bila tam malo prej. Včasih se mi zdi, da ničesar ne uspem narediti in da nikamor ne grem. Medtem ko hčerki že stotič pojasnjujem, da nečesa ne sme narediti, mi tamali s prsti brska po ušesih. Hčerka pa se smeje. Iskreno, ko se obrnem in vidim njegovo majhno glavico, z resnim izrazom na obrazu, s pogledom, usmerjenim na brskanje po mojem ušesu, mi pride, da bi se tudi sama nasmejala.
Igračke so razmetane povsod, s težko muko jih pospravi. Že od desetih zjutraj imam suho grlo od ponavljanja posameznih ukazov. Sama sebi zvenim kot pokvarjena plošča. Začnem z umirjenim tonom, potem pa se tonalitete izmenjujejo. Nohte mi uspe postriči, brusim jih naslednji dan. Če ne pozabim. Maloprej sem ugotovila, da potrebujem pomoč, neko učinkovito tableto ali steklenico piva, po priporočilu mojega moža. Da se malo pomirim. Ker ne morem biti mirna, če moram neprestano ponavljati eno in isto, kot hit meseca. Moja otroka vsak večer nagovarjam, da naj gresta pravočasno v posteljo in vztrajno ponavljam, da morejo otroci ob 21. že spati, saj se mora naspati, če želi naslednji dan imeti dovolj energije.
Boj. Vsakodnevni boj. Jaz pa sem vsak dan bolj utrujena. Povej mi, draga moja, kako ti uspe tvoje tri otroke z lepo besedo spraviti v posteljo, saj meni to ne uspe?
Mar je edino moj otrok tak, da stalno poskuša premikati meje, ki sem jih postavila, jaz jih pa z druge strani s hrbtom zadržujem, kolikor lahko? Sem jaz neuspešna mati? Tako se mi zdi, ko slišim tisto tvoje: “Moji tega nikoli niso počeli!” Povej mi, kako, ker jaz več ne znam. Nisi bila nikoli na tem, da bi, ko te popade najhujša jeza, ko je samo še ena kapljica potrebna, da preraste v bes, svojim otrokom izprašila hlače? Ne? Kako?! Povej mi, ker jaz tega ne znam več. Želim biti kot ti … da bi otrokoma ob devetih zvečer zaželela lahko noč, da bi pojedla obrok brez pridiganja in nagovarjanja. Da bi se obleklaa v rekordnem času, ne pa da sta pol ure po začetku oblačenja v isti pozi in isti fazi oblečenosti. Da ne bi tolkla po vratih, ko dojenček spi. Da ju ne bi bilo treba za vsako malenkost prepričevati. Da bi sama pospravila igračke. Da bi razumela, da jima ni treba na tak način vzbujati pozornosti, ker sta tako ali tako v centru mojega vesolja.
Draga moja popolna … obstaja vsaj delček česa, kar si mi pozabila povedati, ali pa sem jaz najhujša in najnesposobnejša mati, moji otroci pa najhujši, kar sem jih lahko dobila? Da nisi pozabila omeniti katerega od načinov, kako si prišla do tega, da so tvoji popolni otroci tako poslušni? Morda si samo od silne sreče pozabila, da si tudi sama imela takšne dneve, zaradi katerih si se počutila, kot da stojiš na robu zloma in jokala, ko si ostala sama? Upam, da si, ker če nisi, potem popolne matere in popolni otroci zares obstajajo. Niso mit. Le mi nismo eni izmed njih.
Če si želela dokazati svojo popolnost … si jo dokazala. Morda si se samo želela počutiti superiornejše, uspela si tudi pri tem … a si pozabila, da bi se jaz zaradi tega morala počutiti slabo. Zares te občudujem, draga moja popolna … Dolgo pot si prepotovala in marsikaj pretovorila na svojem hrbtu, da bi tvoji otroci in tvoja mačka bili tako poslušni, ti pa lahko vsak dan brez motenja pogledaš svojo nanizanko. Vem, da si, čeprav si pozabila vse tiste dneve, ki si jih preživela na robu zloma. Ker vsi otroci so takšni, njihova naloga je premikati meje, ki jim jih postavljamo. Vprašanje samo je, koliko časa bo ta pot trajala in koliko smo “žrtve” pripravljene prenesti, da okolica na nas ničesar ne opazi.
Jaz nisem zdržala … videla sem te na balkonu, kako obešaš perilo. Vprašala si me, kako sem … lahko bi ti samo rekla, da sem dobro, a morala sem nekomu reči, da nisem … in da mi je težko. Zdaj pa se počutim še huje.
Stisni zobe, Tanja, minilo bo. Nadeni si svoj lepi, široki nasmeh na obraz in ko te vprašajo, kako si, odgovori, da si odlično in da so otroci super! Se vsaj ne boš počutila kot najnesposobnejša mati na svetu, ko te soseda iz tretjega nadstropja vpraša, kako si. Nasmeh naj bo maska za vse … Muke pa bodo nekoč že minile.
Tanja