Mami, v vrtec grem!

Se kdaj ujameš in ugotoviš, da že nekaj minut le strmiš v svojega otroka in ti je toplo pri srcu. Srečna si. Nobenega takšnih trenutkov ne želiš izgubiti ali zamuditi. Čisto vsakega bi hotela ukrasti svetu, da bi ga varno spravila v spominsko škatlo. Jaz imam ves čas take prebliske. In zdaj mora v vrtec.

Mami, v vrtec grem!
slika je simbolična

Če bi lahko, bi moj mali preživel svoje otroštvo z mano, ne v vrtcu. Dneve in dneve bi bila skupaj, se igrala, raziskovala, potovala. Dneve in dneve bi imela čas, da ga spoznam. Če bi lahko, bi moj mali ves čas prebil z mano in jaz bi natanko vedela za vsako prasko, vsako novo besedo, vsako neprespano noč in vsako packo na njegovi obleki. Če bi lahko, bi ga priklenila nase in nikoli izpustila … in moj mali bi potegnil ‘ta kratko’.

Kolikor vem, se vse mamice (in mnogi očki) počutimo podobno. Vse nas je strah dneva, ko malček ne bo več izključno naš. Strah nas je trenutka, ko nam bo otrok pokazal, da nas ne potrebuje več. Bojimo se, da nas ne bo pogrešal, da si ne bo želel naše bližine. Strah nas je situacij, ko bo otroku postala družba drugih ljubša od naše. Strah nas je, da se bo otroku tako mudilo pobegniti v čudoviti svet, da se ne bo obrnil nazaj in nam pomahal.

Vendar je prav tako. Takrat veš, da si kot starš naredil veliko stvari prav.

Tik-tak, tik-tak, tik-tak sem že nekaj mesecev prej prisluškovala odštevanju minut, ur, dni. Z vozlom v trebuhu sem marca odposlala vpisni obrazec. In nekaj mesecev čakala, in pri sebi tiho upala, da sploh ne bo sprejet nikamor in se bom morala drugače znajti. Toda v želeni vrtec smo bili sprejeti takoj, brez problemov. Začelo se je čakanje na ‘ta grozljivi september’.

Otroke, ki so bili rojeni zgodaj v letu, so starši še pred uradnim vpisom v vrtec morali dati nekam v varstvo. Že prej so se morali posloviti. Meni tega ni bilo treba. Jaz sem vedela, da bo šel v vrtec jeseni, in sem potiho trepetala pred pretečim dnevom, ko bom morala nekaj ur prebiti brez njega. Seveda že prej ni ves čas preživljal le z mano, ampak je bil marsikdaj brez mene in je užival skupaj z očkom, babicami in dedki, tudi teto. Vendar so to njegovi najljubši ljudje. Vse pozna. Vse ima rad.

In tako sem poletje preživljala v vedno bolj besnečem glodanju mojih misli. Zakaj ga moram sploh dati v vrtec? Zakaj moram delati? Zakaj porodniška na Švedskem traja leto in pol tukaj pa ne? Ali ni to z razvojnega gledišča za otroka bolje? Kaj pa, če moj mini ne bo mogel spati? Le kako se bo premikal in se branil pred starejšimi lumpi? Saj se šele plazi! Kaj pa, če se mu kaj zgodi? Kaj pa, če mi vzgojiteljici ne bosta všeč? Kaj pa, če njemu ne bosta všeč? Kaj se bo zgodilo, če ga bo strah? In če ne bo hotel v vrtec? Kaj pa, če bomo imeli težke probleme z uvajanjem? Kaj pa če …

Zavedla sem se, da me je neka notranja tesnoba v zadnjem mesecu preoblikovala v nesrečno mamico, ki se je na vse pretege trudila, da bi ugodila svojemu otroku. Toda vse moje požrtvovalne ideje so se sfižile. Zadele so me naravnost nazaj v obraz. Manj, ko sem bila trdna, bolj jokav in nesamostojen je postajal najin fantalin.

“Ni prav, ni prav! To nisi ti! To ni on!”, je odmevalo v mojih mislih in rdeča lučka je divje utripala.

Imela sem srečo. Nekako sem uspela čas porodniške raztegniti, da je šel mali v vrtec s 14 meseci. Ugotovila sem, da me je bilo vrtca strah, ker sem mislila, da bo tam pristal takoj po 11 mesecih. V mojih očeh je bil še vedno nebogljeni dojenček, kajti takrat se niti kobacati še ni znal. Potem pa je v naslednjih treh mesecih skobacal in shodil. Sam je začel jesti z žlico in piti iz navadnega kozarca. V svoji sobici je zadnjih par mesecev tudi sam spal. In prav mojstrsko se je naučil uporabljati besedici ‘še’ in ‘ne’.

Kljub temu se septembra nismo uvajali. Čeprav je bilo popolnoma jasno, da bi malček neznansko užival v vrtcu in družbi sovrstnikov, se jaz, mami, še nisem mogla posloviti. Zato sem potegnila porodniško in mesec dni preživela z njim drugače. Bolj zase. Nisem ves čas stremela, da bom vse naredila prav, da bo naše življenje iz škatlice in bo mali dosegel tiste nujne mejnike, za katere sem menila, da so pomembni za vstop v vrtec. Nisem se več trudila, da bi bila popolna, nisem se več kazala ali delala, da sem popolna. Moja mami-dresura, ko sem se prej na vse pretege ukvarjala z žličkami, stopanjem, lovljenjem, plezanjem, ravnotežjem, hrano, lončki in mokrimi oblačili, da bi malega pripravila na vrtec, se je končala. Ostali smo le mi trije. In mesec dni časa.

Šli smo na morje. Skakal je v valove kot kakšen prosurfer. Spil je na hektolitre slane vode. Jedel je kamenčke in jih pokakal. Vsak dan je jedel sladoled. Podnevi je spal na plaži. Tekel je in skakal, se plazil in kobacal, se vrtel, lezel po stopnicah in se smejal. Božal je muce. Božal je kužke. Naučil se je dričati po toboganu. Gledal je slikanice, poslušal pravljice. Skupaj sva pela in plesala, risala in cefrala časopise. Plezal je na skale, stole, mize. Razbil si je glavo in dobil prvo brazgotino. Ko je hotel skočiti s stopnice, si je preklal ustnico in dobil drugo brazgotino. Strgal je hlače in popackal skoraj vsako mikico. Perastel je čevlje, prerastel sandale in kupiti sva morala nove. Z očkom je igral orglice in kitaro, bobne in ksilofon. Sestavljal je kocke in podiral stolpe. Vozil je avtomobile, poganjalčke in se vozil v nakupovalnih vozičkih. Pa ne v stolčku, ampak stoje v košari. Da je videl svet. Jedel je škampe, arašide, hobotnico, tartufe, svež sir in smoki. Nalokal se je mleka in snedel sladkega sadja, kot se mu ga je zahotelo. Dosegel je, da sva ukinila otroško posteljico z ograjo, ki mu je šla tako na živce, ker se je ves čas butal vanjo. Od takrat dalje spi na tleh in ima končno dovolj časa za svoje divje nočne akrobacije. Od takrat dalje končno prespi vso noč – brez problemov.

Meni je bilo lažje. Njemu je bilo lažje. Nam je bilo lažje. Vsi trije smo neznansko uživali. Nehal je jokati kar tako. Nehal je cviliti in težiti, da je dobil pozornost. V zelo kratkem času je osvojil veliko več, kot bi lahko, če bi se jaz zavestno ukvarjala s tem. Jaz pa sem uživala in občudovala svojega sina, kako se pred menoj iz dneva v dan razvija in raste v pravega fanta.

Ko smo prvič prišli v vrtec, se je smejal in mi kazal vse otroke okoli sebe. Oči so se mu svetile, ko je videl vsemogoče igrače. Ves razburjen je opazoval ta novi svet. Pojedel je zajtrk, naslednji dan tudi kosilo. Pol toliko ni packal kot doma in veliko dlje je sam jedel brez pomoči. Tretji dan je po kosilu v vrtcu tudi spal. Nobene solze nikjer. Le smeh in veselje in navdušenje. Četrti dan je bilo tako, kot bi že od nekdaj hodil v vrtec. Povedal mi je, kje so spravljeni njegovi copati, jakno je pocukal za rokave in mi namignil, naj mu jo slečem. Skočil je s klopce na noge ter stekel v igralnico.

Vzogjiteljici sta nam svetovali, naj se pri poslavljanju ne obotavljamo. Jaz nisem imela niti toliko časa, da bi mu rekla adijo, kajti moj mali je navdušen izginil med ostalimi škrati in igračami. Ni se rabil stisniti k meni. Ni potreboval poljubčka. Rabil je druge in drugačno svobodo. In rabil je moj objem, ko sem se popoldne vrnila ponj.

Napočil je tisti trenutek, ki sem se ga tako bala. Napočil je čas, ko mi je otrok pokazal, da me ne potrebuje več. Da mu je družba drugih bolj pomembna. Da si želi novih pustolovščin …

… za nekaj časa …

… jaz pa sem mu poskušala pokazati, da bom vedno ob njem, ko me bo potreboval. In takrat se bova lahko še veliko crkljala.


Nekaj nasvetov, ki so se nam obrestovali

  1. S prijateljico sva sinova vpisali v isti vrtec. Prosili sva vodstvo, če bi ju lahko dali v isto skupino. Najini prošnji so ugodili. Ne le, da sta fanta že od prvih mesecev prav posebna prijateljčka, temveč se mi zdi, da moj sin kar računa na to, da bo njegov prijatelj tam, ko zjutraj pride v vrtec. In gre z nasmehom.
  2. Ne skrbi, če se še vedno veliko dojita. Tudi midva sva se. In ni bilo nobenega problema. Prijateljičina mama je lepo rekla, da vsak otrok natanko ve, da mami pride v kompletu z dojkami, ostali ljudje pa ne. Otrok natanko ve, da lahko počaka na mami. Vendar pričakuj, da bo dojenje najbrž prva reč, ki jo bosta morala opraviti takoj po prihodu domov.
  3. Ne skrbi, da ne bo jedel. Otroci v vrtcu jedo celo vse tiste reči, ki jih doma še pogledali ne bi. Tolikokrat sem že slišala, kako doma ničesar ne marajo, v vrtcu pa se zdi, kot bi ne bili izbirčni. Najbrž je že v tako zgodnjem otroštvu ‘peer pressure’ (pritisk vrstnikov) močan. Kajti s posnemanjem se hitro učijo. In če nekdo v usta vtakne cvet brokolija, potem to pač ne more biti tako slabo, kajne?
  4. Ne skrbi, da ne bo spal. Bo spal. Otroci so v vrtcu veliko hitreje utrujeni, celo izčrpani. Iz  varnega okolja mamic in otrok pridejo med sovrstnike, ki jih je lahko tudi deset ali več. In takoj se začne rivalstvo, primerjanje, učenje, druženje, zabava, nove igre, prostori, izkušnje. Vse to in še več pa otroka dobesedno izmuči. In zaspi.
  5. Ne skrbi, da bo ves čas bolan. Bo bolan. Vendar najbrž pol toliko ne, kot si misliš ti. V vrtcu skrbno pazijo, da vse resnejše bolezni čim prej zajezijo. Vestno skrbijo za higieno in nežno ljubkujejo otroka, ki vročičen čaka na mamico, da pride iz službe. Vsak malček se bo moral prekužiti. Nekateri prej, drugi kasneje, nekateri potrebujejo dlje, spet eni pa z boleznijo opravijo v par dneh. Važno je le, da bo v naslednjih letih otrok zgradil zares odporen imunski sistem.
  6. Zaupaj v vzgojiteljice. Tam so izključno zato, da dan preživijo z otroki, da jih učijo, usmerjajo, vodijo skozi različne situacije, jim pomagajo, ljubkujejo in skrbijo zanje. To so nadvse vešče in srčne gospe (in gospodje), ki načeloma ves čas sledijo sodobnim pedagoškim pristopom.
    Vem, kako težko je najdragocenejše v svojem življenju zaupati popolni neznanki oz. neznancu. Vendar že čez en mesec ta oseba ne bo več tako neznana. Kmalu boš tudi ti navezala stik in se sprostila. Daj si čas. Tako kot čas za uvajanje potrebuje tvoj otrok, ga boš potrebovala tudi ti.
  7. Verjemi, starš potrebuje veliko dlje, kot pa otrok, da se navadi na novo situacijo. Staršu je veliko dlje hudo, kot pa otroku. Starš težje pozabi, da je za nekaj ur ostal brez otroka, kot pa otrok, da je ostal brez starša. Starši morajo te ure prebiti med delom, otroci med igro. Jasno, da v večini otrokom čas hitreje mine kot pa staršem. Starši osebnostno mnogokrat rastejo počasneje od svojih otrok in jih včasih sploh ne dohajajo. Vendar vsak starš čez čas odraste. Takrat se ti bo zdelo, da drugače sploh ne more biti.
Huda mami
Sledi mi

Huda mami

Sem blogerka in Huda mami. Materinstvo me je prevzelo z vso očarljivostjo in lepoto, s svojimi tisočerimi težavami in tegobami. Z vsemi prstki, zobki, buškami in solzami.
A takšna doživetja in občutki niso le moja, zato jih poskušam ubesediti. Mogoče pa v njih najdete nasmeh ali kanček resnice tudi zase.
Huda mami
Sledi mi

Latest posts by Huda mami (see all)

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor