Prisega mame

Moje ime je mama. Včasih me bo poklical mami. Včasih matka. Včasih po imenu. Včasih me sploh ne bo poklical, ampak me bo odrival stran od sebe.

prisega-mame

Včasih bo tudi jok dober znak, da me potrebuje. Da sem tu. Pripravljena bom 24 ur na dan. Tudi takrat, ko bom spala. Vedno na preži. Eno oko odprto. Eno uho naostreno. Čakala bom na prvi obrat. Čakala, da začne sedeti, da se začne plaziti, da shodi.

Stegoval bo rokice proti meni in tekel z debelimi nogicami, z angelskim nasmehom in jaz bom zaradi tega prizora srečna in tudi v skrbeh, da moj otrok ne bi padel in se poškodoval. Crkljala ga bom, ljubčkala, objemala. Ko bo to dovolil.

Kričala bom, se razburjala in želela, da izginem v času norije, izčrpanosti in stresa. A trudila se bom, da tega ne naredim pred otrokom.

Hranila ga bom, menjala plenice, ljubčkala mala stopala in ritko. Učila ga bom vsega in ves čas govorila z njim. Pokazala mu bom drevo. Dotaknila se bova drevesa. Pretvarjala se bova, da sva drevo. Pokazala mu bom kužka. Dotaknila se bova kužka. In lajala bova kot kužek. Pripovedovala mu bom pravljice. Učila ga bom, da življenje ni vedno pravljica. Da obstajajo tudi Pepelke in Sneguljčice, palčki, hudobne čarovnice, hudobne mačehe, da obstaja Peter Pan, ki išče svojo senco in da nekje zagotovo obstajajo Janko in Metka in trije prašički in volk in sedem kozličkov.

Prisega mame

Plesali bomo, dokler bomo peli in peli bomo, dokler bomo plesali.

Osvajali bomo korak za korakom, kot da bi se vzpenjali na najvišji vrh neke gore. A ko bo moj otrok zrasel, bomo lahko osvajali tudi gore. Čeprav imam jaz rajši morje. Bolna bom, ko bo otrok zbolel. Ali zares ali od skrbi in stresa, ne vem. Ampak tudi bolna bom tu za svojega sončka. Saj je pomemben on. Njemu je bolj težko kot meni.

Kupovala mu bom najlepša oblačila. In čeveljčke. In sandale. Mogoče ne vedno tiste najdražje, a vedno tiste udobne. In najlepše.

Gledala bom, kako raste. Kako mu majčke postajajo premajhne. Te stvari bom hranila. Upam, da za vedno. Kupovala mu bom igračke. Lesene, didaktične, gumijaste, plastične. Tiste, ki jih pač najdem. Tiste, ki mi bodo všeč. In tiste, ki bodo otroku všeč.

Predvsem pa bom otroku kupovala knjige. Dokler mi bo sedel v naročju, ga bom učila, katera žival je katera, kako se oglašajo slon, prašič, kokoš. Kakšne barve je avtobus in kako izgledajo avtomobili. Topila se bom od miline vedno, ko bo rekel mama. Ponosna bom, ko bo govoril druge besede. Pa čeprav bo spregovori šele s tremi leti. Peljala ga bom v vrtec in ga hodila iskat. Prisluškovala bom za vrati igralnice, če je on tisti, ki joče. Ali je dobro in se igra. Peljala ga bom na sprehode. Dolge. Kratke.

Skupaj bomo odkrivali nove ulice in nove predele. Hodil bo čisto poleg mene. Ali pa ga bom nosila. Včasih vozila s kolesom. Včasih mu bom dala avtomobilček za vozit. Ko bo padel in se udaril, se ne bom ustrašila, ampak se bom pretvarjala, da  udarjam tla, igračko ali tisto, v kar se je zapletel. Lovila ga bom po hiši  in se mu skrivala, ko bom vedela, da me bo iskal in se temu smejal. Učila ga bom, da ne sme tikati pečice, stroja, vtičnice in še nešteto teh nevarnih stvari. Učila ga bom in upala, da sem v tem uspela. Z njim bom delila hrano. Dajala mu bom jesti in mu dovolila, da je sam. Pustila ga bom, da on hrani mene. Čeprav to pomeni na tone posute hrane in politih kašic in sokov. Potem ko bo otroček spal, bom ves ta kaos očistila. Včasih preklinjala v sebi. Kuhala mu bom kosilo. Pripravila večerjo in zajtrk. Medtem ko bom to počela, ga bom posedla na pult, da bo bliže meni in da mi bo pomagal.

prisega-mame-2

Zmrdovali se bomo zaradi limone. Smejali zaradi čokolade. Poskusili bomo vsako hrano in jedli, kar bomo hoteli. Ko bo noč, bomo gledali zvezde. In mesec. Nebo. Oblake. Gledali bomo Sonce čez dan in mežikali, ker nas bo slepilo. Sprehajali se bomo po dežju. Po snegu. Delali bomo angele in sneženega moža. Skakali bomo po lužicah. Nabirali rožice. Igrali nogomet. Odbojko in tenis. Vozili se bomo z avtobusom. Vlakom. Avtomobilom. Leteli bomo z letalom. In leteli na krilih domišljije.

Učili se bomo drug od drugega. O življenju. O ljubezni. O sreči. In kar je najpomembnejše od vsega, bomo vsak navedeni trenutek delili z očkom. Našim najdražjim. Ker je vse lepše, ko smo vsi trije skupaj. In lažje.

Vir: Being Mom

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor