Čigava odgovornost je šola?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Verjetno je to, čigava odgovornost je šola, eno od vprašanj, ki jih od staršev šoloobveznih otrok slišim največkrat. Na dolgi rok je odgovor enoznačen: ŠOLA JE OTROKOVA ODGOVORNOST. Vendar jim jo moramo podati postopoma. Kaj to pravzaprav pomeni?
To pomeni, da mora sčasoma skrb za šolo prevzeti otrok, da mora bolj ali manj vestno skrbeti za šolsko torbo in šolske potrebščine, za domače naloge, za teste, za razne druge obveznosti vezane na šolo. Hkrati pa to NE pomeni, da naj bo v tem čisto sam. Šola je res velika odgovornost. Včasih se mi zdi, da je skoraj tako velika kot služba, če že ne večja. Kajti mnogi zaposleni se, ko pridemo domov, do naslednjega dne s službo več ne ukvarjamo, šolarji pa morajo narediti še domačo nalogo, se učiti, delati različne projekte, … Pogosto je tega res veliko.
Kaj pravzaprav pomeni, da je šola otrokova odgovornost, hkrati pa da v tem ne sme biti čisto sam. Starši, kar se tiče šole (pa tudi mnogih drugih področij v otrokovem življenju), najpogosteje uberemo eno od dveh poti. Ali odgovornost za šolo prevzamemo na svoja pleča, ali pa jo popolnoma predamo otroku, tako, da ga pustimo čisto samega. Ti dve poti sta vsaka na eno stran odnihani iz ravnotežja. Ravnotežje pa je tisto najbolj zdravo.
Pogosto gre tok dogodkov takole: ko otrok stopi v šolo, starši prevzamejo vse (razen tega, da so fizično prisotni pri pouku ): spremljajo in pomagajo pri šolskih nalogah, delajo plakate, berejo domača branja in pišejo spise, pripravljajo vse potrebno za športne dneve, se dogovarjajo z drugimi starši, ko je otrok bolan, pregledujejo šolsko torbo …
Ko pa otrok dopolni določeno starost oz. doseže določen razred (pogosto je to na prestopu iz razredne v predmetno stopnjo), mu vse to kar čez noč predajo. In otrok tega seveda ne zmore prevzeti. To starše utrdi v prepričanju, da če njih ne bo poleg, s šolo ne bo nič in še bolj napnejo svoje »šolske« mišice. Otroci pa praviloma stvari spustijo iz rok, ker za njih tako ali tako (po)skrbijo starši. In začaran krog se sklene. Preberi tudi: Kako naj otroku predam šolske obveznosti?
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
