Rojeni smo za povezanost

Sva Mojca in Primož Šeme, zasebno zakonca in starša treh nadobudnih fantov, starih 8, 6 in 2 leti in pol, poklicno pa sodelavca, ki se srčno posvečava delu s pari – partnerski terapiji in povezovalnimi Močno me objemi® delavnicami za pare.

V najin odnos že od vseh začetkov veliko vlagava, kar se nama v pozitivnem vrača. Tudi midva sva se morala veščin, o katerih danes predavava in učiva, na lastni koži dodobra naučiti. S hvaležnostjo v srcu se zavedava, da je najin povezan (v marsičem tudi prigaran) odnos dar, zato poskušava svoja znanja v svojem delu s pari srčno predajati naprej.

Verjameva, da je skoraj vsak partnerski odnos (če v njem le ni aktivnega nasilja, aktivnih zasvojenosti in aktivnih afer) vredno reševati in krepiti v smeri, da bo preživel in zacvetel – kajti prav vsak od nas si zasluži biti srčno povezan s svojim partnerjem in družino. Povezani pari namreč pomenijo povezane družine, to pa je nekaj, kar naši otroci – v današnjem individualiziranem svetu – še kako potrebujejo.

Pri svojem delu s pari izhajava iz v raziskavah potrjeno izjemno uspešne terapije za pare – v čustva usmerjene partnerske terapije (Emotionally Focused Couple Therapy), ki ga je razvila priznana klinična psihologinja, partnerska terapevtka in dolgoletna univerzitetna profesorica ter raziskovalka partnerskih odnosov dr. Sue Johnson.

Temeljno načelo, ki prežema v čustva usmerjeno terapijo je prepričanje, da potreba po čustveno varni povezanosti ne odmre tam nekje pri 12. letih (kar nam vztrajno dopoveduje naša, k idealiziranju individualizacije nagnjena zahodna kultura), ampak traja “od zibke do groba”, kot je to že leta 1979 zapisal oče teorije navezanosti, John Bowlby. Če se je Bowlby v svoji karieri psihiatra posvetil predvsem raziskovanju tega, kako (ne)varnost čustvene vezi med mamo in majhnim otrokom usodno vpliva na otrokov nadaljnji socialno-emocionalni razvoj, je Sue Johnson spoznanja teoretikov navezanosti prenesla na področje partnerskih odnosov.

Prva je prepoznala, da so negativna vedenja partnerjev v kroničnem partnerskem konfliktu pravzaprav obupani klici obeh po več varne povezanosti in sprejetosti (podobno kot dojenček v stiski kliče z jokom svojo mamo, tudi partnerja kličeta drug drugega z “negativnimi” vedenji). Partnerja se pri tem zapleteta v “začaran” ples interakcije, kjer se eden od njiju običajno vede tako, da pritiska po več bližine (in je pogostokrat v tej svoji želji po več bližine kritičen in/ali zahteven), drugi pa se vede tako, da se iz odnosa umika (v delo, hobije, čustveno nedostopnost ipd.). In bolj ko se ena stran umika iz odnosa, bolj druga stran s kritiko pritiska po več povezanosti. In bolj ko ta druga stran pritiska, bolj se prva stran umika. Tako se vzpostavi negativna krožna dinamika, kjer oba partnerja s svojimi vedenji soustvarjata vražji ples, kot ta začaran cikel interakcije poimenuje Sue Johnson.

Sue Johnoson je inovativno pokazala, kaj se v resnici skriva pod temi, kakor jih v strokovni literaturi poimenuje, sekundarnimi vedenji (kritiziranjem, pritiskanjem in umikanjem) in pripadajočimi sekundarnimi čustvi (največkrat so to jeza, anksioznost, panika, nemir).

Spodaj ležijo t. i. primarna oz. ranljiva čustva. Pod pritiskanjem po več bližine se največkrat skrivata bolečina in strah, da sem popolnoma sam-a na tem svetu in da me partner nima rad, pod umikanjem pa leži rezka bolečina, povezana z mislijo, da nisem v redu in da kar koli naredim, (zate) nikoli ne bo dovolj.

V čustva usmerjena partnerska terapija nam daje tudi zemljevid poti, ki nas vodi k povezanemu partnerstvu. To v praksi pomeni, da se moramo naučiti priti v stik s primarnimi, to je ranljivimi čustvi. Se drug drugemu v primarnih čustvih razgaliti in postati čustveno odziven partner, kar pomeni slišati, začutiti in se odzivati na partnerjevo ranljivost.

To ni vedno lahko, a je vredno! Le na tak način se lahko v partnerstvu vzpostavi varna čustvena povezanost, preko katere partnerja postaneta najboljša prijatelja, ki poznata notranje svetove drug drugega. In to je najboljši recept za vseživljenjsko ljubezen.

Meniva, da je ohranjanje močnih, povezanih partnerstev v individualiziranem času, v katerem se vezi s skupnostjo vsebolj rahljajo, ključnega pomena za ohranjanje duševnega zdravja vseh nas – ne samo nas odraslih, ampak tudi otrok, za katere je čustveno varen družinski kontekst ključen faktor njihovega pozitivnega socialno-emocionalnega razvoja.

Srčno vam želiva, da s pogumom stopate po poti ustvarjanja varne in ljubeče bližine s svojim partnerjem! Vredno je in tako zelo pomembno, da se za vajin odnos vedno znova potrudita, borita, ga postavita za prioriteto! Kajti – kot dokazujejo najnovejše raziskave s področja interpersonalne nevrobiologije – ustvarjeni, rojeni smo za povezane odnose. In ko smo varno povezani, takrat cvetimo.

Srečno! Mojca in Primož