Nosečniški dnevnik 2: 30. teden nosečosti

Vstop v zadnjo četrtino nosečnosti.

Teža: +9,4kg (tole pa je praznični rezultat)
Obseg: 94,5cm

Prišel je čas zadnje četrtine nosečnosti. Po eni strani se porod zdi daleč, po drugi pa niti ne kaj preveč. Kako je obrnjena punčka, ta trenutek ne vem. V primeru, da bo na naslednjem pregledu še vedno sedela, potem grem vsekakor na pripravo za carski rez z mislimi, da bomo določili fiksni datum pred predvidenim datumom poroda, ker sigurno ne bi rada, da se znajdem v takšni situaciji kot prvič. Ampak nekaj časa je še in počasi upam, da se bo kaj pa le premaknilo. Kakšen je občutek? Punčka se sigurno trudi spraviti v drugo pozicijo tam notri, to vam zopet pokažem s pomočjo videa. To kar boste videli, se praktično dogaja vsak dan. Video si poglejte na dnu prispevka.

Punčka

Je izredno aktivna. Najbolj kadar se mamica odloči za malico pojesti jabolko ali kakšno preveč obilno kosilo. Vsako jutro je močno pritisnjena ob steno trebuha, zato se moram najprej spraviti na hrbet, da se malce spusti in tako lahko vstanem iz postelje. Na srečo pa nimam težav ob praznjenju mehurja kot pri prvi hčerki, ona je vsako jutro prav ponorela, ko sem se vrnila s stranišča, kar pa je bilo tudi precej boleče.

Meri približno 26,5 cm in ima 1,3 kg po merah lahko rečemo okvirno kot nek srednje velik prenosni računalnik. Glede na mere z vseh ultrazvokov se mi zdi, da bo na koncu velika in težka približno toliko kot njena sestrica, kar pa je popolnoma v mejah normale. Upam pa le, da bo tokrat malce manj težav in ne bom zadnjo noč prebedela in nabirala še zadnje gramčke, da naju bodo spustili domov. Vem, da je čas v porodnišnici namenjen za mamin in otrokov počitek po porodu, ampak sama sem si resnično želela domov. Doma me je čakal partner, pripravljen pomagati na vsakem koraku in biti ves čas ob meni. Njegova bližina me ves čas pomirja, zato sem vedela, da se bom takoj počutila veliko manj nesposobno, kot sem se v porodnišnici in prav odštevala sem vsako minuto do njegovega obiska. In ko so mi tretji dan rekli, da je punčka izgubila na teži kar precej in da bi morala imeti vsaj 3000 g (glede na porodno težo), sem se odločila, da zadnjo noč preživiva skupaj in visiva ena ob drugi toliko časa, da bova le dosegli to magično mejo.

In kaj se je zgodilo? Ob prihodu pediatra je bila njena teža točno 3000 g in tako sem lahko veselo poklicala moža in rekla, da greva po vsej verjetnosti domov (počakati sem morala še na zeleno luč zase, za katero pa načeloma ni bilo ovire). In res sva lahko odšli štiri dni po carskem rezu domov. Tega odličnega občutka ne morem opisati. Res da sem na vsake toliko postala rahlo nervozna ker sem bila le sama tista, ki je stanje spremljala in zdravniškega mnenja ni bilo več, ampak naslednji dan dopoldan je k nam že prišla patronažna sestra. Glede na priporočila sem se kar odločila in poklicala tisto, ki so jo mamice s tega konca priporočale, in res, nisem bila razočarana. Zato sem jo tudi zdaj že obvestila, kdaj okvirno se bo spet peljala na naš naslov.

Simptomi

Govorila sem si, da ne bom uporabljala nosečniškega pasu, ker bom tako le polenila mišice in bo po porodu več dela. Ampak preprosto ne morem narediti ničesar brez da bi stokala in škripala, še s sprehoda pridem vsa mrtva in jamrasta. Tako je postala potreba po pasu večja in sem se ta teden odločila, da brez ne gre več. Do konca je le še 10 tednov in ta čas bi rada še kakšno stvar uredila in pridno hodila na sprehode brez bolečin.

Pri prvi potrebe po pasu ni bilo, ker sem jo nosila zadaj, tale gospodična pa je spredaj (zaradi tega tudi lahko opazujemo njeno premikanje in gibanje tako močno, kot ga vidite na posnetkih).

Trebuh mi še bolj redno otrdeva, zato je postal Magnesol moja nova obvezna oprema poleg jutranje kavice, ki skrbi za moj pritisk ter prebavo in občasnih požirkov pepsija, ki preženejo pekočo zgago.

Ne smem pa pozabiti, da me je ta teden večkrat pograbila neverjetna želja po sladkem in celo po sladoledu, ki ga načeloma drugače sploh ne maram. Da bomo vedeli od kje kar na lepem takšni kilogrami.

Potrebščine za novorojenko

Ta teden je mož naročil isofix bazo za našo lupinico oziroma za novorojenčkov avtosedež. Pri prvi tega nisva nisva uporabljala, ker sva bila, enostavno povedano, prezelena. Resda imamo lupinico eno izmed varnejših, a vendar ji isofix baza doda nekaj malega in je predvsem uporaba le tega izredno enostavna. Sem ena tistih mamic, ki otroka ne mara prenašati naokoli v lupinici. Če pustim ob strani priporočila zdravnikov in ostalih strokovnjakov, se mi zdi to čisto nepraktično, ker s svojimi komaj 50 kilogrami in praktično ničelnimi mišicami le s težavo okoli prenašam težko lupinico in nekaj kilogramov težkega dojenčka. Nekaterim pa isofix baza pride prav ravno s tega vidika, da je bolj enostavno dojenčka z lupinico vred nositi okoli. Saj pravim, vsak dela po svoje. Mogoče pa bo pri nas tudi tokrat drugače, kot je bilo prvič.

Več pa prihodnji teden, ko se vam javim z našega (pred)prvomajskega dopusta, ki bo kar nujen glede na zadnje delovne dni, ko še sama sebe komaj ulovim.

Nosečka Nina