Kaj lahko storiš, ko te otrok udari?

 

Kaj lahko storiš, ko te otrok udari?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Naj na začetku povem, da ne zagovarjam tega, da otrok lahko dela kar hoče in da lahko po mili volji tepe starše.

Predstavljajte si naslednji prizor. Pred vrtcem stoji oče, ki trese deklico, staro okoli 3 leta, po tem, ko jih ji je krepko naložil po riti. Njegove besede, ki spremljajo situacijo so: »A ti boš mene tepla. Kaj pa si ti misliš!!!« Deklica glasno joka, oče pa nadaljuje: »ŠŠŠŠ. Nehaj jokat!!!« Zraven njiju voziček, v njem dojenček, star manj kot leto. Oče deklici natrosi še nekaj krepkih besed, da ji tega ne bo dovolil in kako grdo se obnaša, deklica medtem joka.

Namen mojega pisanja ni, da se zgražam nad očetom. Niti to, da sodim ali dela prav ali narobe. Vsak naredi, kar v določenem trenutku najbolje zmore. Njegova zgodba je lahko takšna, da je prišel po hči utrujen od vsega, kar se je že dogajalo čez dan. Deklica mu je morda stopila »na živec«, saj je morda njeno vedenje razumel kot znak, da ga ne spoštuje. On pa ji je »pokazal«, da je treba očeta spoštovati in da njenega vedenja ne bo dopustil.

Moj namen tudi ni, da opravičujem dekličino vedenje. Si pa predstavljam, da deklica s svojim vedenjem izraža svojo stisko in svoj nemir, nikakor ne nespoštovanje do očeta. Zelo verjetno je bila v vrtcu osem ur, v vrtec jo je oče prišel iskat z mlajšo sestrico. Zelo verjetno ji ni bilo všeč, da mora biti ona cel dan v vrtcu, sestrica pa je doma. Morda se ji je čez dan zgodilo še marsikaj, česar ne vem niti jaz niti oče.

To, da je udarila očeta, je posledica njene stiske, ne nespoštovanje očeta. In močno dvomim, da si bo oče spoštovanje hčere zaslužil s takšnim vedenjem.

Kako ravnati v takšni situaciji, je odvisno od tega, kaj pravzaprav želite naučiti svojega otroka. Če želite, da bo vaš otrok, ko odraste, znal začutiti, kaj se v njem dogaja, potem pa se odzvati tako, da bo ustrezno in družbeno sprejemljivo, potem ga morate učiti, da lahko čuti, kar čuti, hkrati pa se mora naučiti, katera vedenja so sprejemljiva in katera ne.

Kaj torej lahko naredite, ko vas malček udari? Jaz, če sem le dovolj umirjena, kar (priznam) mi tudi ne uspe vedno, počepnem h sinu, ga pogledam v oči, odzrcalim njegovo čustvo (vidim, da si jezen), če zmorem osmislim vedenje (npr. ima smisel, da si jezen, ker vidiš, da si ti cel dan v vrtcu, bratec pa je doma), potem pa postavim jasno mejo (vendar ne dovolim, da me tepeš). Lahko povem tudi, kaj je druga možnost (če si jezen, mi to povej).

Načinov je mnogo, osebno pa verjamem, da je način, kjer otroka najprej vidim v njegovi stiski, mu pokažem, da ga razumem, potem pa mu postavim jasno mejo in mu ponudim drugačno vedenje, tisti način, ki otroka dolgoročno največ nauči. Hkrati naju takšen pristop z otrokom povezuje, ne ločuje.

Prispevek je bil objavljen tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 18 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor