Dilema okrog klasičnih pravljic

Sodobni starši se ne moremo zediniti, kdaj otrokom začeti brati klasične pravljice in ali z njimi otroka sploh moriti.

dilema-okrog-klasicnih-pravljic

Ena stran žuga, da sta brata Grimm v zgodbe uvrstila absolutno preveč nasilja za nežne dušice, in maje z glavo, kako neprimerno je otrokom prikazovati stereotipne podobe, za katere ne želimo, da bi jih ponotranjili (o, recimo, junakinjah, ki zaradi najdenega (in ne stežka pridelanega) zaklada ali poroke s prvim princem, ki prijezdi mimo, “srečno živijo do konca svojih dni”).

Tisti na drugem bregu bodo na transparente verjetno ob klicajih napisali “Pravljice oblikujejo vrednote”. Zraven bodo vzklikali, da junaki morajo biti polarizirani in da je sporočilnost o dobrem, ki vedno premaga zlo, brezčasna. Podkrepljeni z raziskavami stroke bodo poudarili tudi psihoterapevtsko vlogo pravljic, ob katerih se malček lahko poistoveti z junaki, išče rešitve in potrditve za svoja ravnanja, spoznava življenje in gradi lastni jaz.

Kako pravljice vidijo otroške oči

V naši tričlanski družini nismo izločili še nobene knjige, ker bi bila neustrezna, čeprav to ne pomeni, da sama nikoli ne uporabljam cenzure. Rdečo kapico, ta pogosto izpostavljeni primer nasilne zgodbe, smo, recimo, enoletni Mici iz knjižnice prinesli v obliki kartonke z zavihki. Današnje izdaje so tako ali tako precej zreducirane, zaradi česar pogosto izgubljajo sporočilno vrednost. Tako smo v prvem poskusu brali o hudobnem volku, ki je bil za kazen privezan na drevo. Kak mesec ali dva kasneje je mož prinesel domov zbirko nepogrešljivih pravljic naše (no, vsaj moje in njegove) mladosti, v kateri je požrešni volk ponovno načrtoval napad na neposlušno deklico in njeno babico. V tej različici so ga zato pregnali in se ni nikoli več vrnil. Zaključek zaradi mile oblike torej ni težko legel na srce, a tudi del s požrtijo ni nikomur povzročal glavobola ali nespečnosti. Pomislimo – malčkov um je (zaenkrat) sila preprost in slike, ki se v njem porajajo, so zelo poenostavljene. Ko volk poje babico, malčkovi možgani razberejo hranjenje. Naš um je tisti, ki akt požiranja potencira v vsej grozljivosti, kar jo premore. Zato sem pravljico vedno brala kot preprosto zgodbo in ne kot napet triler, v katerem se ti, hočeš nočeš, dlake postavijo pokonci. Če smo že pri tem, sem enako taktiko ubrala pri Janku in Metki – čarovnica je pač bila zlobna, zato je bila potisnjena v peč. Potisnjena. Ja, seveda, dete že ve, da je peč vroča in da stvar ni bila prijetna. S tem pa se kruti prizor v otroških očeh tudi zaključi. NAŠ problem je, da iste besede preslikamo v krvavi, mislim, zadimljen in opečen pokol …

Pravljice otroku prilagodimo

Nič spornega torej ne vidim v branju omenjenih zgodbic, dokler jih malim poslušalcem povemo na njim ustrezen način. Saj se razumemo, ne? Volku je mama koza odprla trebuh, da je rešila kozličke. Če se osredotočimo na poudarjene besede in na njihov osnovni pomen (ki ga poznajo otroci), ugotovimo, da niso tako agresivne, če jim te konotacije ne damo sami. Tudi zato, ker odrasli razumemo zapisane besede drugače kot otrok, se vedno izogibam neskončnemu pojasnjevanju zapisanega. Otrok naj dobi priložnost za oblikovanje lastne predstave, ki mu bo pomagala, da bo, pač po svoje, razumel slišano. A ne pozabimo – starejši je otrok, več vprašanj bo imel in njegova predstava klasične pravljice se bo vedno bolj ujemala z našo. To pa pomeni, da bo potreboval tudi več pogovora o prebranih zgodbah.

Svetujemo:
Pravljice berimo na otrokom ustrezen način. Dovolimo jim, da si o prebranem sami oblikujejo predstavo in jim ne vsiljujmo našega pogleda na zgodbo.

Vojka Havlas

Vojka Havlas

Sem profesorica slovenščine, mama dvoletne navihanke Mici in gonilna sila Pri Sofiji.

Verjamem v nenadomestljivost literarne izkušnje že od najzgodnejšega otroštva naprej, zato v praksi na nevsiljiv način in z občutkom za zvedave malčke udejanjam ideje, ki sem jih odkrivala v pedagoškem poklicu.

Lastno navdušenje z veseljem prenašam na nove generacije, na blogu pa opisujem izkušnje, kako najmlajšim skozi igro približati svet knjige (in oblikovati temelje za polnejše življenje).
Vojka Havlas
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Vojka Havlas

Vojka Havlas

Sem profesorica slovenščine, mama dvoletne navihanke Mici in gonilna sila Pri Sofiji. Verjamem v nenadomestljivost literarne izkušnje že od najzgodnejšega otroštva naprej, zato v praksi na nevsiljiv način in z občutkom za zvedave malčke udejanjam ideje, ki sem jih odkrivala v pedagoškem poklicu. Lastno navdušenje z veseljem prenašam na nove generacije, na blogu pa opisujem izkušnje, kako najmlajšim skozi igro približati svet knjige (in oblikovati temelje za polnejše življenje).

Dodaj odgovor