Lastnosti nezavednega starševstva
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Tadeja Milivojevič Nemanič, imago terapevtka
Ta teden pišem o zavestnem starševstvu. Nasprotje temu ni »nezavestno«, temveč nezavedno starševstvo. In z ne-zavednim ne mislim nič slabega, nič negativnega. Večina nas ima kup dobrih lastnosti: smo odkriti, skrbni, ljubeči, organizirani, vestni, vedri, optimistični, pošteni, natančni, prilagodljivi, pokončni, predani, … Pa vendar zato, ker ne poznamo samih sebe, svoje čustvene rane prenašamo naprej na svoje otroke. In to pomeni biti ne-zaveden.
Kaj je značilno za ne-zavedno starševstvo?
1. Povzroča čustvene rane in prekinja stik med starši in otroci
S tem prekinja tudi stik otroka s samim seboj, kajti otrok dobiva sporočila, da nekateri deli njega samega niso sprejemljivi.
Primer: Mama je v mladosti vsak dan slišala stavek: »Daj tiho bodi!«, »Kako si ti neumna!«, »Kaj pa misliš, da si!« Čeprav so jo kot malo deklico ti stavki boleli in jim je z leti začela verjeti, je svojemu sinu že zelo zgodaj začela govoriti čisto iste stavke. Do 10. leta se je sin pred mamo čisto zaprl in je z njo komuniciral le, ko je bilo nujno.
2. Se ga ne zavedamo
Mogoče je največji križ nezavednega starševstva ravno v tem, da se ga ne zavedamo. Da so to stvari, ki so spravljene tako globoko v nas, da jih velikokrat težko sploh odkrijemo. In … česar ne vidiš, česar niti ne slutiš, to težko spremeniš.
Primer: Očka svojo nežno in plaho 6-letnico vpiše na atletiko, s treningi 3x na teden. Deklici na atletiki ni všeč, zaradi tega večkrat joče, očka pa tega niti opazi ne. Komaj čaka, da bo konec leta prva prava tekma.
Ne-zavedno je v tem primeru to, da ta očka s hčerjo zdravi svoje zgodbe, ko je bil uspešen športnik in ga njegov oče ni peljal niti na en trening niti ga ni prišel gledati na nobeno tekmo. V očkovem svetu se otroci morajo ukvarjati s športom, ker je to zdravo, ker daje red, odgovornost, …
Ker je sicer res, vendar bi njegova 6-letnica verjetno raje hodila na športne urice 1x tedensko.
3. Sproža pretirane odzive
Na splošno lahko rečemo, da so vedno, kadar pretirano odreagiramo (v eno ali drugo smer; navzven – tako da se vidi, ali navznoter – tako da čutimo le mi), zadaj neke naše boleče točke.
Primer: Otrok polije kozarec mleka. En starš bo zagodrnjal, češ malce pazi, odšel po krpo in sam pospravil; drugi bo otroku povedal, kaj naj stori in mu, če bo potrebno, pomagal, tretji pa bo čisto ven padel. Pri tem zadnjem gre sigurno za otroško zgodbo.
In če malo teoretiziram, se bi zadaj lahko skrivalo npr.:
• da je bila hrana »sveta« in se je vsako nespoštovanje hrane kaznovalo;
• ali da je v družini vladala neka opreznost in togost, nikoli ni bilo nobenih sunkovitih gibov, nobene sproščenosti in vihravosti;
• ali da so otroku ves čas kapljali na glavo, da je neroda, da vse polomi in vse pokvari.
4. Se podeduje
Tako se bolečina iz preteklosti prenaša v prihodnost. Pogosto starši namenoma delajo stvari diametralno nasprotno, kot so jih delali njihovi starši. Na žalost je sporočilo, ki ga predajajo naprej pogosto popolnoma isto. Saj veste: to sta le 2 strani iste palice.
Primer: Moja mama si je zadala, da bo za svojo družino predano skrbela in ena njenih poglavitnih skrbi je bilo kuhanje in čiščenje. Temu je namenila ves svoj prosti čas. (In bila posledično pogosto slabe volje, utrujena in z občutkom, da ni pomembna.)
Sama sem od tem dobila sporočilo, da si kot starš ne smeš zase vzeti nič časa. Ves čas moraš skrbeti za druge.
Ker pa sem mamo pogrešala pri igri, sem že kot majhna rekla, da pri meni pa ne bo tako. Da se bom jaz cele dneve z otroki igrala. Ko sem postala mama, mi je čas z otroki postal svet. Ves svoj prosti čas sem bila z otroci. In posledično sem počasi, počasi postajala (pre)utrujena, naveličana, slabe volje in z občutkom, da nisem pomembna.
Čeprav je prvi vtis pri moji mami in meni čisto drug: pospravljanje in kuhanje proti igri z otroci, je tisto, ker se je podedovala isto. To je občutek, da je treba ves čas skrbeti za druge, se jim razdajati in pozabiti nase.
Se kje prepoznate? In predvsem, ste kaj že ozavestili?
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
