Pokazatelji nezavednega starševstva

Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Piše Tadeja Milivojevič Nemanič, imago terapevtka

V prejšnjem prispevku si lahko preberete, kaj pomeni nezavedno starševstvo.

Ustanovitelj Imaga Harville Hendrix pravi, da si zavesten ali pa nisi zavesten; kar se vidi po tem, kako reagiraš v stresnih situacijah. Ne gre za »ON-OFF« sistem. Si le bolj ali manj zavesten. Zavestno starševstvo je pot, ne cilj.

Ko gledam na svoje starševstvo, vidim, kako z leti postaja bolj zavestno, hkrati pa so vsak dan primeri, ko odreagiram ne-zavedno, ko me preplavijo moje zgodbe in ne uspem videti otrokovega sveta. Ko sem v »dobri koži«: v redu sama s seboj, spočita, ko je najin odnos z možem dober, po pravilu večkrat odreagiram zavestno. Ko sem v »slabi koži«: ko imam težko obdobje, ko je vsega preveč, ko sem utrujena, ko pade odpornost mojega organizma, ko sem pod prevelikim stresom, ko imam preveč skrbi, ko sva z možem ne-povezana, pogosteje odreagiram nezavedno.

Nekateri pokazatelji nezavednega starševstva so:

Ko verjamemo, da bo kaznovanje povzročilo, da bodo naši otroci dobri/pridni, čeprav do sedaj ni zaleglo

Postavljanje mej je potrebno. Otrok ne more odrasti in postati zdrav odrasli brez postavljanja mej. Kaznovanje pa to ni. Kazen predpostavlja, da je nekdo kriv. Predpostavlja, da je nekdo nekaj narobe delal. Da je delal narobe in slabo. In če se to velikokrat ponavlja, pelje do tega, da je otrok sam v sebi prepričan, da je slab. In če je slab, dela slabo, se obnaša slabo in tisti, ki je slab, si ne zasluži ljubezni. In otrok se znajde v začaranem krogu, iz katerega sam ne more splezati.

Kazni kot so ohladitev, druga soba, fizična kazen lahko kratkoročno sicer dobro učinkujejo, vendar so dolgoročno lahko škodljive za mentalno zdravje otrok. Pri otrocih se zaradi kazni lahko razvije strah, jeza, uporništvo in nizko samospoštovanje.

S kaznovanjem običajno ne dosežemo, da bo otrok vedel, kaj smo pripravljeni tolerirati in kaj ne. Verjamem pa, da to lahko spozna v pogovoru. Starši bi se morali naučiti vprašati: »Kako ti lahko pomagam?«, »Pomagaj mi razumeti, kaj se dogaja.« S temi vprašanji (če jih mislimo resno), se spremeni vse. Izrazimo željo, da bi bolje razumeli otrokov svet.

Kadar krivimo svoje otroke

Kadar uporabljamo stavke: »Zaradi tebe …. (sem jezna, sem žalostna, …)« S tem jim sporočamo, da je z njimi nekaj narobe, da so oni slabi, da so oni odgovorni za naše čustveno stanje. Kar seveda ni res!

Kadar uporabljamo opravičila

To uporabljamo običajno, kadar smo otrokom kaj obljubili, pa tega nismo izpolnili zaradi takih in drugačnih vzrokov. Pri tem pa fokus iz otroka, ki mu je v tistem trenutku hudo, je jezen, razočaran, prizadet, preusmerimo nase. S tem zopet pretrgamo vez med nami in njim.
Prav je, da se otrokom opravičimo (če res tako mislimo), vendar najprej poslušajmo, kaj nam ima povedati on. In sprejmimo njegovo bolečino, jezo, žalost, … Šele nato mu lahko povemo, kaj se je zgodilo in kakšni so bili naši razlogi. V Tem primeru opravičilo ne bo pretrgalo vezi.

Kadar menimo, da bolje poznamo svoje otroke od njih samih

Takrat verjamemo, da otroci stvari doživljajo na isti način kot mi in jih pogosto razvrednotimo, ko je njihovo mnenje različno od našega. Stavki, ki jih uporabljamo so: »To je neumno!, »To ni biti res!«, »To si ti samo misliš!«, »Vem, da si lačen/ zaspan/ te zebe/ …«

In zopet: ne poznam starša (vključno z mano), ki vsaj včasih ne bi uporabil kakega od zgoraj naštetih.