Sin/hči je pretrgal vse stike z mano
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
To, da odrasli otrok prekine vse stike, to pomeni res vse stike, se zgodi dokaj redko. To pomeni, da ni obiskov, ni klicev, ni sporočil, ni ničesar.
To je tema, o kateri se govori redko. Tabu tema. Tudi ali predvsem zaradi 4. Božje zapovedi, ki pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.«
Vezi med starši in otroci so najmočnejše vezi. Ko se otrok rodi, je popolnoma odvisen od staršev in nagonsko bo na svoj način naredil vse, da bi bili starši v redu. Ima ju rad, ju upošteva, se po njima ravna. Otrok sodeluje s starši najbolje kot zna in zmore.
Tudi starši se po pravilu za svoje otroke trudimo najbolje kot zmoremo in znamo. Bolj kot nam uspe otroka res videti, ga podpreti na način, ki ga otrok rabi, z njim vzpostaviti stik, boljši odnos bomo imeli z njim. Z leti se bodo obojestranska naklonjenost, pripadnost ter spoštovanje še utrdili.
V nekaterih odnosih pa starš vsak dan znova spregleda, pohodi, poniža, zapostavlja, zlorablja, ustrahuje svojega otroka. Ne zato, ker bi otroka želel spregledati, pohoditi, ponižati, zapostavljati, zlorabljati, ustrahovati. Temveč zaradi svojih ran in bolečin (to so lahko hude travme iz otroštva, bolezni: psihiatrične in ostale, hude življenjske preizkušnje, odvisnosti), zaradi katerih ne zmore videti niti sam sebe, kaj šele otroka.
VENDAR se otrok ob tem počuti spregledanega, pohojenega, ponižanega, zapostavljenega, zlorabljenega, ustrahovanega! Dolga leta otrok sodeluje, dolga leta na nezaveden način odgovornost in krivdo za vse, kar čuti, da ni v redu v starševskem ali partnerskem odnosu, jemlje nase. Sporočila, ki jih ponotranji, govorijo o tem, da z njim nekaj ni v redu (NE da bi morali starši kaj narediti drugače).
Vse to pa pušča posledice na odnosu starš-otrok in na otroku samem; nabira se skozi leta in desetletja. V nekaterih otrocih se do odraslosti tega nabere toliko, da ne (z)morejo biti več v bližini svojih staršev. Na ta način se zavarujejo, da ne bi bili v stiku s svojimi ranami in bolečino, ki so jih tako zaznamovali in se v stiku s starši ponovno obudijo in so za njih neznosni.
Odločitev za popolno prekinitev stikov pogosto sledi letom razmišljanj na to temo, ni sprejeta iz danes na jutri (čeprav je pogosto nek dogodek pika na i).
(Večina odnosov otrok starš je seveda nekje med tema dvema primeroma.)
Tako starši kot odrasli otroci ob tem gredo skozi proces žalovanja, ki je sestavljen iz več faz. Več o tem lahko najdete na spletu ali v knjigi E. Kübler-Ross.
V nadaljevanju bom pisala posebej najprej o starših in nato o otrocih.
Za večino staršev je to, da odrasli otrok prekine vse stike izjemno težko. Pogosto se sprašujejo: Zakaj? Kdo ga je v to nagovoril? Kaj sem jaz naredil narobe? Ne razumejo. Še težje sprejmejo. Mnogi nikdar ne zmorejo pogledati vase in ves čas obtožujejo otroka, njegovo družbo, njegovega partnerja, … pač druge.
Neprecenljivo je, če to lahko s kom delijo: s partnerjem, prijateljem ali s terapevtom, kajti vsaka TABU tema zahteva res ogromno energije.
Sama verjamem, da se ta velika rana lahko zaceli le tako, da se starši srečajo sami s seboj: morajo biti res iskreni sami do sebe, narediti pregled celega življenja, odpustiti otroku in sebi, sprejeti otrokovo odločitev. Sprejeti ne pomeni, da se s tem strinjajo, temveč to, da sprejmejo, da se je otrok tako odločil in da ima za to svoje razloge. Samo tako bodo v sebi z leti spet lahko našli svoj mir.
Tudi za odrasle otroke je proces podoben: travme, bolečine, strahovi, vsa jeza, bes, nemoč, brezup, stiska, ves strah, praznina, dušenje včasih začnejo prihajati kot iz Pandorine skrinjice. Pri tem pomaga o tem govoriti ali pisati in se zavedati, da je to dolg-pogosto večleten proces. Proces, katerega cilj je spustiti in odpustiti. Sebi in staršu. Napisala sem cilj, to pomeni, da do tega pride, če pride, šele v končni fazi. Čisto na koncu.
Zakaj je tako pomembno spustiti, sprejeti in odpustiti? Ker, dokler ne spustim, to držim in pestujem in to je kot če s sabo skozi življenje nosim veliko skalo. To zahteva ogromno energije, ki je ne morem uporabiti za kaj drugega.
Včasih odrasli otrok čez veliko časa (nekaj let) zmore spet stik s starši. Če so vsi vpleteni naredili nekaj korakov naprej: predvsem v smeri iskrenega odpuščanja, spuščanja in sprejemanja, se med njimi lahko začne graditi nov odnos, ki bo imel veliko bolj zdrave temelje.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
