Sendvič kritika – zgodba moje klientke
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše: Maja Koren Kocjančič, univ. dipl. soc. delavka, spec. psihoterapije, Center za krepitev samozavesti
Tokrat bom z vami delila izkušnjo svoje klientke, ki se uči, kako podajati kritiko. Hkrati vam bom predstavila učinkovit način podajanja kritike, ki se imenuje sendvič. Ta način je zelo primeren, ko komuniciramo z občutljivimi ljudmi, ki se na kritike burno odzovejo. Zelo uporaben pa je tudi pri majhnih otrocih, saj pohval ni nikoli preveč!
Klientka (izmišljeno ime Irena) si je v procesu terapije zadala cilj, da se nauči, kako izrazit svoje mnenje – kako povedati, kaj si želi ali kaj ji ni všeč v situacijah, ki so ji pomembne. Najprej sva se pogovarjali o njenih prepričanjih, ki jih ima v zvezi s tem, če druga oseba misli drugače kot ona ali se ne strinja z njo ali je celo jezna, ker ji pove nekaj, kar ji ni všeč. Odkrili sva, da kritiko razume kot napad na osebo ali kot zavrnitev. Ker jo tako dojema tudi sama, je ne upa podajati drugim. Zato se pogosto počuti nemočno, je jezna nase in na druge.
Našla je situacijo, ki ji je bila zelo moteča in je želela podati svoje mnenje. Šlo je za njenega sina v vrtcu, zato je bila še toliko bolj motivirana za spremembo. Na najini uri sem ji predstavila tehniko podajanja kritike, ki se imenuje SENDVIČ in je ustrezna za izražanje mnenja v procesu učenja, ko se oseba še zelo boji, kaj si bo mislil drugi in ali ga bo užalila.
Tehnika zgleda tako: pohvala osebe+kritika vedenja+pohvala osebe
Kritiko si predstavljamo kot kos salame, ki je zavit v dve rezini kruha pohval. Ta način je zelo primeren, ko komuniciramo z občutljivimi ljudmi, ki se na kritike burno odzovejo. Zelo uporaben pa je tudi pri majhnih otrocih, saj pohval ni nikoli preveč!
Ta način sva zvadili tudi na terapiji. Primer, ki mi ga je rekla: »Maja, ti si krasna terapevtka … me pa zelo moti, ker zamujaš, saj si sicer zelo odgovorna in vestna.« 
🙂
In potem je šla v prakso. Zapisala si je stavek »sendvič kritike«, ki ga je želela povedati vzgojiteljici svojega sina. Dan pred predvidenimi govorilnimi urami je zelo slabo spala, črvičilo jo je v trebuhu in občutila je dvom, ali je sploh smiselno, da izrazi svoje mnenje. Ob pravem času je dobila še moževo spodbudo, saj ji je rekel, da želi, da to izpelje, ker s tem, ko bosta le doma razglabljala o temu, ne bosta rešila težave.
In je prišla govorilna ura in Irena je povedala vzgojiteljici: »Majda, zelo cenim vašo skrbnost, me pa moti, ker imate v igralnici poleti tak prepih in je moj sin že dalj časa prehlajen, sicer sem z vašim delom zelo zadovoljna in moj sin gre rad v vrtec.».
In kaj se je zgodilo? Vzgojiteljica se je nasmehnila in rekla. »Hvala, ker ste mi povedali, sploh nisem bila pozorna na to, se vam res opravičujem, ker ste bili zato v skrbeh. Naslednjič mi kar takoj povejte, ko se zgodi kaj takega.«
Kako se je počutila Irena? Olajšano in zadovoljno, bila pa je tudi utrujena, ker je bil to zanjo velik zalogaj, saj je ovrgla svoje staro prepričanje, ki več ni bilo uporabno »Če poveš, kaj misliš, se bo zgodilo nekaj groznega!«.
Sedaj Irena potrebuje še več izkušenj v katerih bo izražala svoje mnenje. Sendvič tehnika ali podobne so ji lahko v pomoč, da lažje izbere primerne besede in se počuti bolj močno. Seveda bo kdaj naletela tudi na neodobravanje in nerazumevanje ter se morda zaradi izraženega mnenja znašla v konfliktu. A kaj je težje sprejeti – to, da ne upamo izraziti svojega mnenja, še posebej, če je v povezavi z naši otrokom – ali dejstvo, da nas vsi ljudje ne morejo imeti radi in se strinjati z nami?
- Kritiziramo vedenje in pohvalimo otroka - 23. 11. 2018
- Priden/pridna si! - 21. 11. 2018
- “Si pa res cmera!” - 21. 11. 2018
