Eden od otrok mi je bliže od ostalih

Sama preprosto ne verjamem, da bi lahko imeli otroke »enako« radi. Kajti otroci so različni. Tako kot nimamo enako radi špinačo, krompir in korenje. Morda imamo radi vse to troje, pa vendar vsakega na svoj način.

Kadar otroke skušamo enačiti, se do njih obnašati enako, reagirati enako … s tem naredimo več škode kot koristi. Predstavljate si, da je eden od otrok velik bralec, drugi pa bi cel dan brcal žogo. Če smo sami bolj bralci, bomo pri obeh spodbujali to, če smo bolj športni, pa to. V svojih razlagah, zakaj je eno bolje od drugega, smo lahko zelo »pravičniški«, vendar gre običajno le za naše zgodbe – zopet za načelo kazalca, za to, kar je pomembno nam.

Tudi eden od mojih otrok je tak. Kar nekaj let sem rabila, da sem v njem začela videti svojega največjega učitelja. Naj razložim: vem, da po načelu kazalca moram pogledati vase, če z nekom pogosto zapenjam. V primeru svojega otroka sem za to celo motivirana. Vsakič ko pride daljše obdobje nesoglasij, daljše obdobje najine nepovezanosti, se ustavim in pogledam na svoje 3 prste. Kaj se dogaja v meni? Kako se počutim? Kako se počutim, če pogledam še globlje v sebe? Na katero mojo rano vse to pritiska? In nenazadnje, v katero smer moram jaz zrasti, kako se moram jaz spremeniti. In ko/če se, se spremeni tudi moj odnos s tem otrokom.

Naj pojasnim s primerom, kaj mislim s tem, ko govorim, da moram pogledati vase: ena od mojih najstnic zna zavijati z očmi (tisti, ki imate sami najstnike, verjetno veste, o čem govorim, kajne). Mene je to po pravilu čisto vrglo s tira. Pazite: govorim o nedolžnem zavijanju z očmi in moji reakciji, ki na zunaj ni bila zelo močna, notri pa je v trenutku zavrelo. Stavek, ki mi je v teh primerih šel po glavi, je, da bi jo lahko zmlela v sončni prah! Seveda sem imela kup tehtnih razlogov, zakaj je moja reakcija taka kot je in vsi so govorili o najstnici, ne o meni.

Ker sem želela to spremeniti, sem morala uporabiti načelo kazalca: kaj to pove o meni, kako se počutim jaz? Ugotovila sem, da se takrat počutim, kot da ji nisem pomembna, da zanjo nimam vrednosti. To pa govori o plesu generacij v moji družini, kjer se občutek ne-pomembnosti vleče že vsaj tri generacije. V vsaki se kaže drugače, vsak ga skuša kompenzirati na drugačen način, vendar je ozadje zelo podobno. Če sem želela ta ples generacij vsaj malo omiliti (ker čisto razrešila ga še do sedaj nisem), sem morala začeti delati na tem, da sem pomembna sama sebi ne zaradi dosežkov, znanj, sposobnosti, temveč zgolj zaradi mene same.

Z delom na tem področju mi najstniško zavijanje z očmi počasi ni bilo več tako zelo ogrožujoče.

Zato pravim, da mi je otrok, pri katerem se moram za dober stik potruditi, največji učitelj, saj stalno kaže na področja, kjer se moram jaz še razviti.