Moja hči je še čisto majhna, vendar zna v meni prebuditi tako jezo!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Mnogi smo si predstavljali, da bo naše starševstvo sicer včasih naporno, vendar na splošno prijetno, da bomo kot starši ljubeči, razumevajoči, igrivi, sproščeni. Vendar pa … otrok iz nas potegne tako dobre lastnosti, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo, kot tudi slabe, za katere tudi nismo vedeli, da smo v nas. Naših reakcij ob tem zadnjem se včasih kar ustrašimo.
Npr. ko mama, ki je običajno mirna in tiha, ob otroku kar eksplodira ali ko oče, ki je drugače preudaren, ne more zdržati ob otroškem joku in postane čisto nervozen in živčen. Pa mama, ki ima drugače vse pod nadzorom, je zanesljiva in odgovorna, ob otroški igri, lovljenju po gozdu in plezanju po drevesih pa doživlja take občutke strahu in tesnobe, da mejijo skoraj na paniko. In športen, adrenalinski oče, ki mu pogled na spečega malčka prikliče solze v oči.
Tudi tu gre seveda za načelo kazalca. Vsak od zgoraj omenjenih staršev v odraslo dobo in s tem tudi v starševstvo prihaja s svojo zgodovino, svojimi izkušnjami, s svojimi kovčki (o kovčkih sem pisala v letu 2017 in 2018), kar ga je oblikovalo v človeka, kakršen je danes.
Otroci pa čisto nezavedno pritiskajo na tiste točke pri starših, ki najbolj bolijo (in za katere do takrat še sami niso vedeli, da jih imajo) oz. z drugimi besedami na tiste, ki imajo zadaj veliko čustvenega potenciala, na tiste, ki še niso zaceljene.
Včasih me starši vprašajo: »Pa kako naj vem, da gre za moje nerazrešene stvari?« Najboljši pokazatelj za to je naša reakcija. Kadar je ta pretirana – in o tem bodo več kot mi sami lahko povedali naši bližnji: partner ali prijatelji, gre za naše zgodbe.
Ko moj otrok pritisne na moje tipke, se meni moja reakcija sicer zdi najbolj logična in normalna ter čisto nič pretirana, vendar če vprašam moža, mi ta včasih reče, da tako hudo pa spet ni bilo ali da je pa moja reakcija bila malce burna. Da sem reagirala kot sem, zaradi mojih treh prstov.
Primer: mamica je do svojega otroka preveč zaščitniška. Boji se, da bo padel in se poškodoval, skrbi jo, če ga bodo vrstniki v vrtcu sprejeli, na igrišču posreduje v igri otrok, …
Mene zanima, kaj je njena zgodbe. Ta mamica prihaja iz družine, kjer je bil oče alkoholik, in je fizično zlorabljal vse ostale družinske člane, mama pa se mu je čisto podredila in nikoli ni zaščitila otrok. Ta mamica se je zaščitila s tem, da se je začela zanašati le nase in je poskrbela za vse, ki so bili njeni (tako kot je že v otroštvu poskrbela za mlajšo sestrico). Zdaj, ko je sama dobila otroka, bo naredila vse in še več, da ta otrok ne bi imel podobnega otroštva kot ona sama. Zato ga ščiti pred vsem (tudi pred življenjem samim) in se boji zanj preko vseh razumnih meja.
Ta mamica svojega vedenja ne more spremeniti, dokler se ga ne začne zavedati. V njenem svetu je normalno, da reagira kot reagira. Saj vendar ne želi, da bi se poškodoval!
Pa ne gre za otrokove poškodbe. Gre za njeno nezavedno hrepenenje, da bi njo kot otroka nekdo zaščitil. Ko ona ščiti otroka, pravzaprav ščiti samo sebe.
Torej najprej se mora tega začeti zavedati, potem lahko šele začne s spreminjanjem. S spreminjanjem sebe. Mamica iz tega primera bo najverjetneje, šla v smeri, da se bo počasi začela zanašati tudi na druge, da bo začela malce spuščati svojo kontrolo, da bo vsaj sem in tja poskrbela tudi zase, da se bo učila reči ne drugim.
Na ta način mnogi starši otrokom dajemo tisto, kar smo mi potrebovali in ne kar morda potrebuje naš otrok.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
