Kako nervoza staršev vpliva na otroke?
Včasih, ko so starši utrujeni, pod stresom, jezni ali zaskrbljeni zaradi česa, se neustrezno odzovejo na določeno vedenje otroka, ki bi jim lahko v drugi situaciji bilo celo simpatično. Izkoristite vsako priložnost, da ste takšna oseba, kakršna bi želeli, da postane vaš otrok.
Razpoloženje staršev je pomemben dejavnik, ki vpliva ne samo na vedenje otroka, ampak tudi na odziv starša na to vedenje.
- Ko je razpoloženje starša nepredvidljivo, otroci občutijo tesnobo in negotovost.
- Ko starši npr. danes ne dajo nobene pozornosti na določeno otrokovo vedenje, naslednjega dne pa se razjezijo zaradi istega vedenja, se bo otrok zmedel.
- Ko se starš razjezi na otroka, ker je zaskrbljen zaradi nečesa tretjega, je otrok ogorčen, ker je starš do njega ravnal nepravično.
- Če sta starša pogosto jezna ali slabo razpoložena, se bo otrok počutil ogroženo in prestrašeno.
- Ko otrok vidi nerazpoloženega starša, to poveže s sabo in lahko ima zaradi tega občutek krivde.
Pomembno je, da starši skrbijo zase in svoje težave rešujejo na konstruktiven način, ki ne bo prizadel njihovih otrok.
Otrok se najbolj boji jeze staršev
Stres je sestavni del starševstva. Pričakovati je, da bodo starši pogosto občutili frustracijo ali strah pri vzgoji otroka, včasih pa bodo ti občutki izzvali jezo.
Starši se najpogosteje razjezijo, ko mislijo, da je otrok namerno grdo obnaša. Če starši mislijo, da lahko otrok nadzira svoje občutke in vedenje, pa tega namerno ne počne, ker hoče znervirati in razjeziti starše, je velika verjetnost, da bo takšna razlaga izzvala jezo starša.
Otroka jeza starša plaši, ker to ni odziv, ki ga pričakuje.
Starši morajo vedeti, da majhni otroci mislijo in čutijo drugače, da ne povezujejo vzroka in posledice na takšen način, kot to počnejo odrasli in da vse, kar se dogaja okoli njih povezujejo s sabo.
Majhni otroci nimajo še tako razvite empatije, da bi razumeli, kako se starši počutijo. Ne vedo, kaj bo starše razjezilo, vseeno pa poskušajo to doumeti. Otroci se vsakodnevno srečujejo s frustracijami, ker se stvari ne odvijajo tako, kot si želijo in pričakujejo.
Otroci se morajo od staršev naučiti, kako se spopadati s frustracijami, kako se obnašati, ko so jezni. Učijo se postopoma. Rabijo čas, da v popolnosti dojamejo, kaj jih starši želijo naučiti. Njihovo razumevanje pa je ključ za doseganje dolgoročnih ciljev pri vzgoji. Starši včasih želijo spremeniti otrokovo vedenje tako, da mu povedo, da je slab, nevzgojen, nespreten, nezrel ali nesposoben. Ko otrok sliši takšne kritike, se počuti zavrnjenega.
Če otrok sebe doživlja kot slabega, bo verjetno tudi delal stvari, za katere starši smatrajo, da so slabe. Če otrok sebe vidi kot nesposobnega, je majhna verjetnost, da se bo trudil naučiti novih veščin.
Otroci se učijo. Pri pridobivanju znanja in spretnosti se opirajo na starše. Potrebujejo podporo in spodbudo staršev.
Kaj morajo starši vedeti?
Otroci z dobro samopodobo so uspešnejši, ker so motivirani, da vedno znova poskušajo in se ne bojijo neuspeha. Srečnejši so, ker se počutijo dobro zaradi svoje sposobnosti spopadanja z neuspehi. Ti otroci imajo boljši odnos s svojimi starši, ker vedo, da verjamejo vanje. Starši samopodobo svojih otrok gradijo tako, da prepoznavajo in upoštevajo njihov trud tudi takrat, ko niso najuspešnejši, upoštevajo željo otroka, da pomaga. Ga podpirajo tudi ko so neuspešni in jih spodbujajo, da poskušajo ponovno. Prepoznajo tudi njegove posebnosti.
Starši mislijo, da se bo otrok naučil pomembnih lekcij (da ne bi ponavljal neželenega vedenja), če ga udarijo. To, kar se otrok nauči iz fizičnega kaznovanja, je:
- Udarec je sprejemljiv odziv na jezo.
- Ljudje, ki jim zaupa in od katerih pričakuje, da ga bodo zaščitili, ga bodo prizadeli.
- Boriti se mora s svojimi starši, namesto da bi jim zaupal in pričakoval, da mu bodo pomagali naučiti se pomembnih stvari.
- Njegov dom ni varno mesto za učenje in raziskovanje.
Starši moramo razmisliti o tem, kaj želijo v dolgoročnem smislu naučiti svojega otroka. Če ga želimo naučiti, da ne bo nasilen, mu moramo to tudi pokazati in sami biti takšni.
Starši moramo premisliti o tem, kako je, če nas udarijo zdaj, ko smo odrasli. Če nas kdo udari, se počutimo ponižane. Najpomembnejše stvari se učimo iz najtežjih situacij …
Nismo motivirani, da bi zadovoljili osebo, ki nas je udarila, čutimo ogorčenost, strah, včasih pa se zgodi tudi, da se želimo maščevati.
Kaj narediti?
- Preštejte do 10, preden karkoli rečete ali naredite. Če ste še vedno jezni, se odmaknite, pojdite iz prostora in si dajte čas, da se umirite.
- Sprostite ramena, globoko vdihnite in v sebi ponavljajte kakšno pomirjujočo besedo ali stavek.
- Nič ne govorite, dokler se ne umirite.
- Vzemite si nekaj časa. Otroku povejte, da vas je njegovo vedenje razjezilo in da se o tem ne želite pogovarjati, dokler se ne umirite.
- Razmislite o situaciji. Razmislite, zaradi česa se je vaš otrok obnašal tako, kot se je. Poglejte situacijo iz njegovega zornega kota. Oblikujte odziv, ki bo upošteval otrokov pogled na situacijo, in s katerim mu boste pojasnili, kaj vas je razjezilo.
- Potem ko imate načrtovan odziv, ki vključuje vaše dolgoročne cilje, kaže otroku, da ga imate radi in jemlje v obzir to, kako otrok misli in čuti ter mu daje tudi jasen red in strukturo, se pogovorite z otrokom o tem, kar se je zgodilo.
- Zapomnite si, da situacija prestavlja priložnost otroka naučiti, kako se konflikt rešuje s pogovorom in procesom reševanja problema.
- Razumite jezo kot znak, da vi in otrok ne razumeta stališča drug drugega, kar pomeni, da morata ponovno vzpostaviti komunikacijo, ki bo temeljila na razumevanju.
- Ne dopustite, da vas jeza napelje na to, da otroku rečete nekaj hudobnega, grdega, tako da ga žalite, da nanj kričite ali ga udarite. Ne maščujte otroku zato, ker vas je njegovo vedenje spravilo ob živce.
Zapomnite si, da se najpomembnejših stvari naučimo v najtežjih situacijah. Izkoristite vsako priložnost, da ste takšna oseba, kakršna bi želeli, da postane vaš otrok.