Prosim, ne pomagajte mojemu otroku

Ne sedim celih pet metrov stran od svojih otrok zato, ker sem preveč lena, da bi vstala. Tukaj sedim, ker ju nisem pripeljala na igrišče zato, da bi se naučili manipulirati z drugimi, da opravijo težje delo namesto njiju. Pripeljala sem ju zato, da se to sami naučita.

Prosim,ne pomagajte mojemu otroku
Foto: Andrew Watson

Dragi starši z igrišča

Prosim vas, ne dvigujte mojih hčerk na vrh lestve, še posebej ne po tem, ko ste pravkar slišali, da sem jima rekla, da ne bom pomagala pri tem in ju spodbudila, da to poskusita sami.

Ne sedim celih pet metrov stran od svojih otrok zato, ker sem preveč lena, da bi vstala. Tukaj sedim, ker ju nisem pripeljala na igrišče zato, da bi se naučili manipulirati z drugimi, da opravijo težje delo namesto njiju. Pripeljala sem ju zato, da se to sami naučita.

Nista tukaj, da bi bili na vrhu lestve, tukaj sta, da se naučita plezati. Če sami ne uspeta v tem, bosta pač preživeli razočaranje. Še več, imeli bosta cilj in motivacijo, da ta cilj dosežeta.

Medtem pa naj uporabljata stopnice. Želim, da jima presedejo lastne omejitve in da jih poskušajo preseči z lastnim trudom, brez moje pomoči.

Moja naloga ni – in prav tako ne vaša – da preprečite mojim otrokom občutiti frustracijo, strah ali nelagodje. Če bi to počela, bi jima vzela priložnost, da se naučita, da taki občutki niso konec sveta, ampak da se jih da preseči ali uporabiti v lastno korist.

Če se pri tem zaplezata, ni moja naloga, da ju takoj rešim. Tako bi jima ukradla priložnost, da se naučita, kako se pomiriti, oceniti situacijo in se poskusiti rešiti sami.

Ni moja naloga, da ju varujem pred padci. Tako bi jima samo onemogočila, da se naučita, da je padec ena od možnosti, ampak da je vredno tvegati in da lahko potem ponovno vstaneta.

Ne želim mojih hčerk naučiti, da ne moreta premagati ovir brez pomoči. Ne želim ju naučiti, da se velike stvari lahko doseže brez napora. Ne želim ju naučiti, da imajo pravico do nagrade in zaslug brez truda.

Ker – to bi vas lahko presenetilo – nič od tega ne drži. Ker če jim samo za trenutek dovolim, da pomislita, da to drži, potem nisem uspela kot mati.

Želim, da moji hčerki spoznata navdušenje po premaganem strahu in po težko doseženem uspehu.

Želim, da verjameta v lastne sposobnosti in in da sta prepričani vase in odločni pri svojih dejanjih.

Želim, da sprejmeta svoje omejitve, dokler ne odkrijeta, kako jih lahko sami premagata z lastno močjo.

Želim, da sta sposobni sprejemati lastne odločitve, razvijati lastne sposobnosti, prevzemati lastna tveganja in se znata sami spopasti s svojimi občutki.

In želim, da se na plezalo vzpneta sami, brez vaše pomoči, ne glede na to, kako je dobronamerna.

Zato, ker zmoreta. Vem to. Ker če jima dam priložnost, bosta kmalu tudi sami to vedeli.

Tako da vam bom hvaležna, če se zadržite in me pustite, da tukaj opravljam svoje delo, ki je v glavnem sestavljeno od upiranja vsem tistim nagonom, ki jih vi zadovoljujete, od grizenja za jezik vsakič, ko želim zaklicati “PAZI” in zavestne, težke, boleče, ponavljajoče odločitve, da se zadržim, namesto da takoj priskočim zraven.

Ko bosta rasli, bodo prečke postajale samo vse višje, strašnejše in težje za vzpon. Ne vem za vas, ampak jaz bi jima raje pomagala, da te spretnosti pridobita zdaj, ko napaka pomeni samo buško ali odrgnjeno koleno, ki ju lahko pozdravite s poljubom, ko se tudi na najvišji hribček lahko vzpneta med ponavljanjem “mislim, da zmorem, mislim, da zmorem” in dokler jima tistih pet metrov med nami še naprej deluje kot velika razdalja.

Kate Bassford Baker

Ocena:
[Skupaj: 14 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor