Učinkovito discipliniranje ni v kaznovanju
Predstavljamo vam prvega od zapisov učiteljice in matere štirih otrok o tem, kako zelo učinkovito disciplinirati otroka.
Discipliniranje izhaja iz latinske besede “disciplinare”, kar pomeni “učiti.” V Websterjevem slovarju je discipliniranje definirano kot “kazen”, zato se toliko staršev boji biti nekdo, ki disciplinira, vendar discipliniranje, ki resnično deluje, nikoli ni v kaznovanju. Discipliniranje je preprosto način za usmerjanje in upravljanje otrokovega vedenja.
Disciplina temelji na kvaliteti odnosa med otrokom in staršema doma oz. učiteljem v razredu. Ko otrok dobiva dosleden odziv skrbnega odraslega, zaupanje, globoko povezanost in občutek sprejetosti, se bo razvijal. To oblikuje temelj za dobro vedenje in učinkovito discipliniranje.
Ključnega pomena je, da je odnos spoštljiv, odziven in vzajemen.
Kot učiteljica razumem, da sta vzpostavitev dnevne rutine in pogosto komuniciranje ključnega pomena za razvoj spoštljivega in smiselnega odnosa, kar neposredno vpliva na vedenje in otrokovo sposobnost učenja.
Na primer, ko otrok pride v razred, se vedno potrudim, da ga že na vratih pozdravim, kot tudi, da on pozdravi mene. Nikoli med sprejemanjem in oddajanjem otrok nisem “zasedena” s pripravo kurikuluma, preverjanjem prisotnosti, pogovarjanjem, pisanjem sporočil in brskanjem po telefonu. Če ne bi opazila prihoda otroka, bi sporočila, da otrok “ni vreden mojega časa”, kar prične širiti nezaupanje.
Doma spoštljivost, odzivnost in vzajemnost lahko udejanjim v praksi tako, da si nastavim budilko pol ure prej, preden mora moja hčerka začeti s pripravami na šolo. Ne samo da lahko pričnem moj dan v miru in tišini, ampak jo lahko tudi nežno zbudim.
Najprej prižgem luč in jo pokličem ter povem, da je čas, da prične razmišljati o vstajanju. Po dveh, treh minutah pridem spet v sobo, odmaknem odejo in lase z njenega obraza ter ji povem, da je čas, da vstane. Ona običajno z rokami okoli mojega pasu in glavo v mojem trebuhu zamomlja, da to poskuša. Močno jo objamem, poljubim na vrh glave ter ji povem, da naj gre v kopalnico.
Po nekaj minutah grem tudi jaz v kopalnico, kjer jo ponavadi najdem spati na školjki s komolci na kolenih in glavo v dlaneh. Pozovem jo, da naj se zbudi in si opere zobe in ona se dvigne s svojega prestola, preden se odpravim v kuhinjo pripravljat malico zanjo.
Kar slišim, kako v glavi odzvanja “AMPAK NOBEN NIMA ČASA ZA TO”, a kako bi vi reagirali, če bi vaš partner pritekel v sobo petnajst čez sedem in vpil, da moraš vstati, potegnil odejo z vas, vas potegnil iz postelje in porinil v kopalnico? Vem, da bi se pri nas doma skregali.
Moja hči ne poskuša biti težavna. Prav tako ni razvajena in gotovo ne hodi pozno spat. Samo zjutraj potrebuje nekaj časa, preden se lahko pripravi na nov dan.
Ko prilagodim moja pričakovanja v skladu s tem, namesto da jo kaznujem, stvari potekajo veliko bolj gladko.