Kaznovanje otrok zato, ker so ljudje
Tole je izsek iz moje knjige »The Newbie’s Guide to Positive Parenting« (Knjiga za novince v starševstvu), ki je obšla svet. Naslednji citat je videlo največ ljudi do sedaj in je obenem tudi najbolj kontroverzen, ker so si ga ljudje tolmačili brez pravega ozadja.
»Vse prepogosto so otroci kaznovani, ker so bili ljudje. Ni jim dovoljeno imeti slabih dni, tečnih obdobij, nespoštljivo govoriti ali se slabo obnašati. Ampak mi, odrasli, smo takšni ves čas. Nihče ni popoln. Prenehati moramo zahtevati višje standarde perfekcije, kot smo jih zmožni dosegati sami.«
Veliko staršev je citat pravilno razumelo in sicer, otroci niso popolni in pogosto od njih pričakujemo več kot pa mi sami, odrasli, zmoremo. Izkazali so strinjanje z napisanim in priznali, da so tudi sami krivi takšnega početja.
Še vedno pa je veliko takšnih, ki so ga razumeli napačno in menili, da citat govori o tem, da ne smemo otrok imeti za odgovorne za njihova dejanja, jim spregledati nespoštovanje in slabo obnašanje, kar pa več kot očitno jaz nisem predlagala.
Da bi citat napolnila s primernim ozadjem, dodajam dejansko besedilo, ki mu v knjigi sledi »ne govorim, da jim moramo to vedno oprostiti samo zato, ker so ljudje. Naučimo jih, kako biti boljši! Naučimo jih, da svoje slabe volje ne smemo usmerjati v druge ljudi okoli sebe. Naučimo jih spopadanja s frustracijami, jezo, strahovi, žalostjo ali razočaranjem. Naučimo jih, da ni sprejemljivo biti nesramen do drugih ljudi.
Zahtevajmo visoke standarde od njih! Ampak, prosim, zahtevajte jih tudi od sebe.
Ne prenašajte svoje slabe volje. Naučite se kontrolirati svoje frustracije, jezo, strah, žalost ali razočaranje. Ne bodite nesramni do njih. Vsi potrebujemo visoke standarde in veste, kaj še potrebujemo? Malo milosti. Sami veste bolje, ampak včasih imamo ljudje pač slab dan in rečemo stvari, ki niso lepe, zaloputnemo z vrati ali na otroke vpijemo.
Nismo roboti. Včasih je le življenje težko in potrebujemo počitek in ne lekcije. Potrebujemo objem in ne prezirljivega pogleda. Zavedamo se svoje napake, a vseeno nam je hudo. Potrebujemo usmiljenje. Enako je z otroki.
Tole je dobra vaja.
Poslušajte sebe in ostale odrasle v domovanju in opazujte, če bi vas kot otroka karkoli, kar ste rekli ali naredili, spravilo v težave.
Ste ignorirali vašega malčka, medtem ko je govoril z vami?
Ste na koga vpili?
Ste govorili z nespoštljivim tonom?
Je to storil vaš partner?
Ste zaloputnili z vrati, zavili z očmi ali zavzdihnili ob novi zahtevi?
Takšna vaja vam bo odprla oči, ker se ob njej zavemo, da večina od nas naredi vsaj eno od stvari, za katero bi kaznovali otroka.
Imamo svoje razloge, seveda. Smo v stresu zaradi službe. Primanjkuje nam spanja zaradi otrok. Smo bolni, razboleli ali nam nagajajo hormoni. Smo dobri ljudje, ki se zelo trudimo in nam občasno spodleti. Iščemo razloge za svoja dejanja in sami sebi napake oproščamo.
A ko to počnejo naši otroci, za njihovo početje ne iščemo razlogov. Smatramo jih za poredne in skočimo neposredno na popravke. Za nas je človečnost sprejemljiva, od otrok pa zahtevamo več in to ni sprejemljivo.
Če sama sebe ne morem brzdati ves čas, potem tega ne pričakujem od svojih otrok. Če ne pazim na ton, s katerim govorim in se ne pogovarjam spoštljivo, kako lahko pričakujem, da bi to zmogli otroci?
Pričakujemo, da se bodo ti mali otroci z nedokončno razvitimi možgani in omejenimi življenjskimi izkušnjami obnašali bolje kot odrasli možje in žene. In če ne verjamete meni, poslušajte naslednjo predsedniško soočenje ali brskajte nekaj časa po novicah družabnih omrežij.
Popolnoma podpiram visoke standarde. Menim, da moramo od otrok pričakovati, da bodo prijazni, premišljeni in lepih manir. Menim, da moramo tudi sami živeti skladno z našimi pričakovanji zanje.
Seveda je skrajno pomembno, da otroke naučimo, da nikoli ni primerno biti nesramen ali nespoštljiv. Otroci in vsi drugi ljudje bi morali biti odgovorni za svoja dejanja. Napačna korekcija otrok, ko jo potrebujejo, je permisivnost in temu ne moremo reči pozitivno starševstvo. Pravzaprav sploh ni starševstvo. Naučeni morajo biti, kako biti boljši in to tudi prakticirati. Odrasli postavimo visoke standarde in utiramo pot. Zapomniti pa si moramo tudi, da je včasih sočutje tudi najboljši učitelj. Včasih je usmiljenje rešitev.
Sem dobra oseba, a vem tudi, da imam napake. Sem nepopoln človek, ki kljub najboljšim prizadevanjem dela napake. In zavedam se, da bodo tudi moji mali človečki delali napake. To ne naredi njihovih napačnih odločitev za sprejemljive, pač pa razumljive in nam ponudi možnost, da rastemo in se poboljšamo. Včasih je popravek nujen in včasih moramo pokazati malce usmiljenja.
Rebecca, Creative Child