Ali je dobro biti stroga oziroma “tiger” mama?
Ali stroga vzgoja otroka, po vzoru kitajske matere, dejansko naredi najuspešnejšega otroka na svetu?
Kaj boste naredili, če vam šolar prinese domov nižjo oceno od petice? Ali boste to sprejeli kot normalen pojav v izobraževanju svojega otroka, govorili z njim razumevajoče, poiskali razloge in se morda posvetovali v šoli? Ali pa bo vaš otrok za kosilo dobil ocvrte možgane, prepoved dostopa do računalnika in mobitela, prepoved druženja s prijatelji, prepoved odhoda na rojstnodnevno zabavo in zunajšolske dejavnosti, vse dokler ne doseže ocene pet, ker brez petic ni vpisa v boljšo šolo ali fakulteto? Ali … ?
Če ste slučajno mama B, spadate v kategorijo staršev, katerim profesorica prava iz Univerze Yale Amy Chua v svoji knjigi “Borbena himna mame tigrice” daje prednost. V tej knjigi, ki je bila hit leta 2011, avtorica upoštevajoč dejstvo, da so starši prvi in najpomembnejši učitelji, dokazuje superiornost kitajskih mater.
Medtem ko si zahodnjaki prizadevamo spoštovati otrokovo individualnost, jih spodbujamo, da se ukvarjajo s tistim, kar jim je všeč in jim nudimo podporno okolje, Kitajci smatrajo, pravi Chua, da bodo svoje otroke najbolje pripravili na bodočnost, če jih opremijo z veščinami, znanjem, delovnimi navadami in samozaupanjem. Tiger mame otroštvo smatrajo za obdobje učenja, ne igre.
Otroštvo ni igra, ampak učenje
Ker je Chua tudi sama otrok ambicioznih kitajskih staršev, univerzitetnih profesorjev, poročena z Američanom, prav tako profesorjem na univerzi Yale, je svoje pedagoške trditve dokazovala na primeru vzgoje svojih hčera, Sofije in Lulu. Uporabljala je vse, vključno z napadanjem, grožnjami in kričanjem, dokler ni izgubila glasu, da bi bila prepričana, da bosta njeni deklici dosegli vrhunske rezultate. Sofija in Lulu nista smeli na otroške zabave, imeti prijateljev ali sodelovati v šolski predstavi, gledati TV in igrati računalniške igrice, sami izbirati izbirne predmete, prinesti domov kakršno koli oceno, razen petke. Morali sta biti učenki številka ena pri vsemu, razen pri športni vzgoji, igrati samo violino ali klavir, z mamino ambicijo, da bi ju igranje pripeljalo do znamenitega Carnegie Halla (koncertna dvorana), kar je eni od hčera tudi uspelo.
Za zahodnjaško mamo, trdi Chua, strogost pomeni siliti otroka, da pol ure dnevno vadi inštrument, za kitajsko pa vsaj štiri ure. Po njenem mnenju kitajski starši ne dopuščajo otrokom nobenega izbora po njihovih željah, ker to ne vodi nikamor.
Chuine teze lahko povzamemo v enem stavku: uspeh neke države je odvisen od urjenja v otroški sobi.
Čeprav je Chua pojasnjevala, da je to del spomina na njeno otroštvo in da ni potrebno vsega razumeti dobesedno in niti “kitajske matere” niso nujno Kitajke, ampak na splošno starši s strogo vzgojo, je knjiga vseeno izzvala tektonske potrese v svetu pedagogike in psihologije.
Zlasti v nekaterih državah, kot je Švedska, ki je številnim vzor zaradi ustvarjalnega načina učenja, ki spodbuja osebno samostojnost učenca, v nasprotju s klasičnim pristopom, pri katerem ima učitelj glavno besedo. In kjer imajo vsi enake možnosti za učenje.
Nekateri so bili s knjigo vseeno navdušeni, saj verjamejo, da je takšna vzhodnjaška pedagogika spremenila Kitajsko v ekonomskega tigra in se je zato kitajski model za evropske zagovornike raztegnil vse do otroških vrtcev in šolskih klopi.
Sicer pa je Amy Chua nedavno slavila: starejša hčerka je bila prejšnjo jesen sprejeta tudi na prestižni Harvard in na slavni Yale. Izbrala je Harvard.