Otrokom govorite resnico
Piše Tadeja Krajnc, prof. zgod. in prevajalka za ang. jezik, trenerka komunikacijskih veščin in osebne rasti
Otrokov notranji svet, svet doživljanja, čutenja in razmišljanja se gradi počasi. Vtisi in izkušnje počasi dobivajo bolj jasno in razumljivo podobo. Pomen teh izkušenj se oblikuje postopoma in skozi preproste besede. Zapletenost in celovitost doživljanja zato zelo počasi vstopa v zavest, v svet besed, misli in stavkov. Tako nastaja organski temelj za odkrivanje in razumevanje, kaj je res in kaj ni.
Otrok prvih pet let ne posnema ali se uči iz pomena naših besed, temveč iz celovite podobe, ki jo ustvarjamo s svojim vedenjem, čutenjem, govorjenjem in delovanjem. Otroci berejo našo notranjo razpoložljivost in razpoloženje in predvsem našo pristnost ter usklajenost naših dejanj, čustev, namena in besed.
Tudi kasneje po prvih petih letih, ko v veliki meri obvlada jezik in razume pomen in moč besed, se še zmeraj močneje odzove na našo držo kot na to, kar mu razlagamo. Otroka ne moremo prinesti okoli z nepristnim govorjenjem, z moraliziranjem in razlagami, ki jim še sami ne verjamemo. Otrok v ta svet ne more zaupati in mu verjeti, saj ni v skladu s celovitostjo človeške sestave.
Odrasli vemo, da za pristnost potrebujemo veliko poguma, sočutno držo in pretanjen posluh za besede. Besede, ki zajamejo celovitost doživljanja, besede, ki prinesejo sliko, podobo tega o čemer govorimo, besede, ki pomirijo, besede, ki navdušijo, besede, ki tolažijo in besede, ki zaustavijo. Torej besede, ki so žive in ki imajo moč ustvarjanja bolj jasne in pristne podobe izkušenj in sveta. Samo take besede so za otroka lahko resnica.
Če želimo odrasli ustvariti svet resnice, jo najprej spoznajmo, sprejmimo in vzljubimo tudi sami. Vzljubiti lastno doživljanje, sooblikovati odnose, jih narediti žive, kreativne, prebuditi radovednost in zanimanje drug za drugega in predvsem razumeti, da smemo aktivno ustvarjati svet, v katerem živimo.
Vsaka otroška laž je tako lahko razumljena kot klic odraslemu, da skupaj z otrokom razvijeta pogum za soočenje z dejstvi, za sprejemanje napak, za odkrivanje, kako se iz napak učimo in ustvarimo nekaj novega in lepega. Ko otrok laže, je prav, da se opraviči, vendar naj bo opravičilo iskreno in ta otrok, ki se opraviči, je pogumen, saj je bo na ta način vzljubil resnico, ker bo spoznal njeno moč in pristnost ter svobodo odnosov, ki jo ta omogoči. Ljubezen je svobodna in resnična in otrok jo takoj prepozna.
Tudi sami govorimo resnico, saj to pomeni, da včasih tudi priznamo, da kaj ne zmoremo sami, povedati resnico pomeni, da se soočimo z dejstvi, ki nam niso všeč ali si želimo, da bi bila drugačna.
Otrokova laž je povabilo odraslim, da postanemo pristni, sočutni in pogumni soustvarjalci sveta medosebnih odnosov.