Zakaj je »zdrava pamet« pomembna pri vzgoji otrok

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Vzgoja lastnega otroka bi morala biti nekaj čudovitega, a hkrati napornega, zabavnega in nabitega s celim spektrom čustev, od veselja do besa. Ko se odločiš za otroka, pa naj bo to »po nesreči« ali načrtovano, ti nihče ne da navodil za uporabo, nihče ti ne razloži, kako bo v resnici. Vsekakor bo noseča mamica dobi cel kup uporabnih in manj uporabnih nasvetov in modrosti okolice. Novopečena starša pa sta običajno deležna še tisoč in enega nasveta, kaj je prav in kaj ne. Mogoče so dani z dobrimi nameni, a so za marsikoga le razlog za manjvrednostni kompleks.

Teorij o tem, kako vzgajati otroka, je toliko, kot je strokovnjakov, a na koncu ni pomembno to, kar je zapisano v knjigah, ampak to, da starša čutita otroka in se med njimi vzpostavi pravi pristni zdrav odnos, vse ostalo je mačji kašelj in pride samo od sebe. Tako preprosta je prava vzgoja, po načelu »zdrave pameti«.

Sama prihajam iz vzgoje, kjer so bili »vzgojni« (berite udarci s kuhalnico, pasom, kablom, roko, lato …) del vzgoje kot tudi kazni, psihično in čustveno nasilje. Šele med študijem teologije in kasneje zakonske in družinske terapije sem dobila potrdilo, da to ni vzgoja, ampak treniranje. Posledično sem pri svojem prvem otroku prebrala vse vzgojne priročnike, ki so bili takrat na trgu, jezik sploh ni bil ovira, da le ne bom enaka, kot je bila moja mati. Na spletu in na forumih sem požiral vse nasvete, ki so ponujali vsaj malo verjetnih uspešnih nasvetov, ki bi me obvarovali pred kompulzivnim ponavljanjem.

A že v samem začetku mi prav nič ni pomagalo, niti ena knjiga. Nikjer ni pisalo, kako vzgajati nedonošenčka, predvsem pa nikjer nisem zasledila, kako naj sebi pomagam, da se ne bom počutila manjvredno. Imela sem veliko informacij, a le malo sem jih lahko uporabila. Vsak naslednji mesec mi je sin dokazal in pokazal, da vso moje pridobljeno znanje ni vredno nič, ker vzgoja in skrb otrok ni moč dati v »navodila za uporabo«. Ko sem enkrat dojela, da je edini stavek, ki je v vseh tistih knjigah uporaben, le »mati mora zaupati vase in se naučiti prepoznati otrokove potrebe«, je bilo vse lažje, vsaj za trenutek.

Žal vsi, ki imajo pet minut časa, skušajo vplivati na način vzgoje staršev. Kar je zelo nadležno in vsiljivo. Stavki, »jaz že vem, saj sem enega/dva/tri … spravil/a h kruhu« so vse prej kot dokaz, da nekdo ve, kako vzgajati.

Vsak otrok je drugačen in vsak starš ima svoje lastnosti, prag tolerance in domišljijo. Vsi tisti priročniki bi morali biti v pomoč, pa so dostikrat le sredstvo frustracije, podobno kot vsi nasveti. Tudi meni so bili, še posebej, ker sem dostikrat slišala »a nisi ti to študirala«, »zakaj pa je tvoj tako živ«, »jaz bi svojega že stokrat čez rit« …

Res je, da je bil moj način vzgoje ta, da sem verjela, da z odločno in jasno besedo lahko dosežeš vse. Žal pa je bil moj pogled na svet in kaj je otroku dovoljenju, bistveno drugačen, kot je pričakovala okolica. Meni je bilo pomembno, da sta otroka bila vljudna, razigrana, da sta se učila, znala reči hvala, prosim, se opravičiti, povedati, kaj ju muči in jasno izraziti svoja čustva. Ni mi bilo mar, če sta risala po svoje, se med igro umazala, plezala po drevesu, raziskovala, izrazila svoja čustva, se igrala in znala vse pretvoriti v igračo. Bila sta glasna, naporna, iznajdljiva in zelo hitro sta znala in še znata ljudi prebrati in si ustvariti mnenje, do kam smeta. Zato jima manipulacija ni tuja, jo obvladata. Tudi ko sta začela hoditi v šolo, mi ocene niso pomenile nič, le to, da sta znala pokazati, kaj znata, bila do učiteljev spoštljiva in se v razredu vedla vzorno. Vsaj ta velikemu je to odlično uspelo, ta mala je še prikupno samosvoja. V bistvu vedno najde »easy way«, če tudi sebi v škodo, kar se na daljši rok izkaže za dobro.

Zdaj sta že najstnika in sem na novih preizkušnjah ter se ukvarjamo z zdravim odnosom do alkohola, drog in spolnosti. A ko pogledam nazaj, ne bom štela, kolikokrat sem poslušala, ker mi udarci čez rit niso bili blizu, ker se mi je zdelo nesmiselno, da se derem nanju, ko sta naredila tisto, kar bi jaz v njuni situaciji … ne bom štela opazk, da sem slaba mati, ker nista nikoli bila pri miru.

Do nekje desetega leta starejšega in osmih let mlajše sem se dostikrat ujela v razmišljanju, da sem mogoče res slaba mati in da delam nekaj grozno narobe. Občutek, ki ni ravno prijeten, saj začneš dvomiti v vsako svojo potezo, otroci pa to odlično čutijo in posledično norijo in ti na zelo prefinjen način potrjujejo, da je res. Potrebno je bilo kar nekaj samokontrole in stavek kolegice, ki je takrat prvič postala mati »veš, ko gledam tvoja, vem da je tvoj način vzgoje pravi«.

Kljub temu, da so drugi menili, da delam nekaj zelo narobe, ker poslušam sebe in uporabljam »kmečko pamet«, moja nikoli nista delal scen v trgovini, nikoli nista nič odtujila, nikoli nista uničila tuje lastnine, zelo hitro sta znala jesti sama, kot tudi piti iz kozarca, jasen jim je bil kontekst hvala in prosim, znala sta povedati, kaj želita in nikoli nista imela neverjetnih želja. Nikoli nista špricala v šoli, nikoli nista prekrivala ocene, ok, poskusila sta, ampak kaj kmalu dojela, da iz te moke ne bo kruha. Ja, sta se zlagala in se po vsej verjetnosti še bosta, a na koncu sem resnico le izvedela. Vedno sta pomagala tako doma kot drugod. Jasno jima je, da ko poješ, odneseš krožnik in pribor z mize. Imata svoje zadolžitve, še vedno brez ugovora naredita, kar rečem. Zdaj, ko sta najstnika, občasno slišim »pa ne, no«, a na koncu je narejeno. In še bi lahko naštevala.

Če sem prej poslušala, kako slaba mati sem, zdaj poslušam, kako to, da sta tako ubogljiva in kako to, da že vesta, kaj bi rada počela v življenju in kakšna bo njuna nadaljnja študijska pot, ter seveda, da imam dva čudovita, lepo vzgojena otroka. Recimo, da sem na pol poti, a se je splačalo vztrajati pri svojem in preseči vse očitke in se jim ne podrediti.

Že nekaj časa pa opažam, da se starši lovijo pri vzgoji, iščejo nasvete in običajno uporabijo nekaj, kar je veljalo pri drugem otroku, a ne učinkuje pri njihovem. Ne glede na to, kako dober je strokovnjak, ki ga berete, nikoli ni stal v vaših čevljih in njegovi nasveti – navodila za uporabo – ne bodo vedno dajali rezultatov. Dokler starš ne začuti svojega otroka, je absolutno iskren sam s sabo, bo vzgajal le robota po nekih navodilih. Otrok, ki pa ne čuti, da pripada, je sprejet in ljubljen, je le čustvena razvalina, ki je lahko »popoln« otrok, ki je že zdavnaj izgubil svoj jaz, ali pa večni upornik brez razloga.

V tednu, ki nas čaka,upam, da bom v vas prebudila prvotnega starša, ki zna poslušati svoj prvinski nagon in je predvsem iskren sam s sabo. Za začetek pa me zanima, katera knjiga, stavek je vam najbližja in je Sveto pismo vaše vzgoje.

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila.

Preberi več
Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.
Alenka Gabrovec

Latest posts by Alenka Gabrovec (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor