Trije usodni miti o ločitvi staršev

Trije usodni miti o ločitvi staršev

Ločitev staršev je tabu tema, ki je kljub vsemu močno vpeta v družbeni vsakdan. Pa vendar v družbi še vedno vladajo zmotna prepričanja o ločitvi, ki verjetno pomembno vplivajo na kolektivno podzavest naše družbe in na odločitev posameznika, ko razmišlja o ločitvi od partnerja. Nekje v skriti podzavesti družbe še vedno »ždijo« sledeči trije miti / zmotna prepričanja o ločitvi:

  1. Ločitev je enkraten dogodek, ki se po koncu sodne obravnave konča / zaključi.
  2. Če bo srečnejši starš, bo bolj srečen tudi otrok.
  3. Posledice ločitve staršev sčasoma izzvenijo.

Naj na kratko pojasnim vsakega izmed zmotnih mitov, da bo bolj jasno, zakaj ti trije miti absolutno ne veljajo.

Prvič, ločitev ni enkraten dogodek, tako kot npr. nakup avtomobila, valeta, maturantski ples idr. Ločitev staršev je proces – tako za odraslo osebo, ki se je v partnerskem odnosu počutila utesnjeno, neizpolnjeno, neslišano idr. kot tudi za otroka, ki je »tihi spremljevalec« dogajanja okoli sebe. Starša v otrokovih očeh predstavljata zavezništvo, zaupanje in povezanost, predvsem pa izvor brezpogojne ljubezni in objekt identifikacije, po katerima se gradiva otrokova samopodoba. Ko ta dva pomembna lika prekineta svoj intimen odnos, to za otroka pomeni začetek velikih sprememb – tako v doživljanju sveta kot tudi v vsakodnevnem funkcioniranju. Sprejetje novega načina življenja, prehajanje med domovoma, selitev vsaj enega starša, spremembe v odnosih, prisotnost v konfliktih, in še in še bi lahko našteval…. Da ne govorim o dinamikah, kjer prihaja do odtujevanja otroka od enega starša. Vse to so spremembe, ki terjajo prilagoditve, ki so hudo breme in posledice katerih ne izzvenijo čez noč. Podobno je tudi pri starši potreben proces – da sprejmeta stanje, kakršno je; da se soočita s svojimi čustvi in jih razumeta; da ozavestita svoj delež pri ločitvi in da pripravita kvaliteten načrt starševske skrbi. Saj sta še vedno starša, četudi nista več parterja. Vse to težko poimenujemo enkraten dogodek. Še posebej, če jemljemo v obzir dejstvo, da se mi kot osebe spreminjamo … da se spreminjajo potrebe otrok in odraslih, da pride lahko do novih partnerstev, novih sestavljenih družin. Vse to terja prilagoditve vseh članov družine. Ločitev je torej zahteven proces za vse člane družne in nikakor ni enkraten dogodek, ki se začne z odhodom na sodišče in konča s končno sodno odločbo. Ta odločba je le »papir«. Papir pa vemo – prenese vse.

Drugič – starši mislijo, da če bo starš srečnejši, da bo bolj srečen tudi otrok. V glavah staršev, ki razmišljajo o ločitvi, je neko globoko skrito nezavedno prepričanje, da odhod iz »nezadovoljive« partnerske zveze pomeni pomemben korak k večjemu osebnemu zadovoljstvu. To pa naj bi pomenilo začetek srečnejšega življenja. Srečnejši in bolj zadovoljni starš pa naj bi sam po sebi dvignil kvaliteto otrokovega življenja in »nivo otrokove sreče«.

To prepričanje v le redkih primerih velja. Zakaj tako mislim? Raziskave dokazujejo, da si kar 95 % otrok želi, da bi ločena starša spet zaživela skupaj in da bi bili spet družina, kot nekoč. Skoraj vsak otrok si torej želi, da bi starša spet živela skupaj. Ta želja otrok je po mojem prepričanju dovolj zgovoren dokaz, da ločitev staršev, do katere v večini primerov pride zaradi želje bo boljšem življenju (večji sreči), ne pomeni avtomatsko tudi večjega zadovoljstva pri otrocih. Ne dvomim sicer v to, da »zadovoljen in psihično neobremenjen« starš lahko lažje opravlja svojo starševsko vlogo, da je bolj sproščen, manj »napet« in zato tudi bolj pozoren na otrokove potrebe. Vendar pa to samo po sebi ne prinese pomembno višjega splošnega zadovoljstva pri otrocih.

Pogosto se starši in strokovnjaki sprašujemo, kaj za otroka pomeni ločitev staršev in kako otroci gledajo na ta dogodek. Sam menim, da doživljanje otrok ob ločitvi staršev lahko razdelimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo otroci, ki so bili v času bivanja v enem gospodinjstvu priča nenehnim prepirom in konfliktom med staršema. Morda so bili celo priča fizičnemu nasilju enega starša nad drugim. Takšni otroci doživljajo ločitev staršev kot olajšanje in na nek način razbremenitev. Vendar pa v to skupino lahko štejemo nekoliko starejše otroke. Nikakor pa ne še dojenčke, malčke ali šolarčke. Le ti namreč še ne povežejo teh dveh dogodkov – nasilje med staršema in njuna ločitev. Majhni otroci ne vidijo povezanosti med tema dvema dejavnikoma, ki pomembno vplivata na njihovo življenje.

Povsem drugače pa doživljajo ločitev svojih staršev otroci, katerih starši se niso odkrito prepirali pred otroki in med katerimi ni bilo prav veliko verbalnega ali fizičnega nasilja. Za te otroke ločitev pomeni na nek način šok in zelo velik stres. Razhod staršev je zanje povsem nepričakovana in zato te otroke spremljajo povsem drugačna čustva in občutki, kot otroke iz prve skupine.

Kljub vsemu menim, da ne glede na družinsko dinamiko pred razvezo večina otrok potihoma upa, da bosta starša spet kdaj živela skupaj. In to je ta neuresničljiva želja, ki ves čas potihoma »gasi« radost vseh veselih in srečnih trenutkov, ki jih sicer otrok preživi z enim ali drugim staršem.

Tretji mit – »posledice ločitve staršev sčasoma izzvenijo«, pa je po moji oceni najbolj daleč od realnosti. Marsikdo, ki je odraščal v družini z ločenima staršema, mi je že sam dejal, da te ločitev staršev zaznamuje za vse življenje. Ne glede na to, kako poteka ločitev staršev, nosi posameznik posledice takšnih družinskih sprememb ves čas s seboj. Na tem mestu je seveda potrebno izpostaviti, da bolj konfliktne kot so razveze in bolj kot je otrok po ločitvi staršev oškodovan za odnos z enim ali drugim staršem, težje so posledice za otroka. Odtujevanje otroka, prekinitev odnosa z enim staršem in celim njegovim sorodstvom, nenehni konflikti med staršema, obrekovanje bivšega partnerja vpričo otroka. Vse to so okoliščine, ki močno zaznamujejo otroka po ločitvi staršev in povečujejo možnost kasnejših negativnih posledic za otroka. Lahko pa se otrok tudi nauči »miriti strasti« med dvema sprtima osebama, nauči se »previdnega prenašanja sporočil« med njima in je ves čas pozoren na to, da se kdo izmed njiju preveč na ujezi. Takšni otroci kasneje lahko npr. uspešni mediatorji, idr. Vsekakor je ločitev staršev tako posebna in tako močna izkušnja, da posameznika na takšen ali drugačen način za vedno zaznamuje.

Prepričan sem, da je negativne posledice ločitve staršev, s katerimi se kasneje lahko sicer sooča otrok, možno v veliki meri omejiti. Raziskave dokazujejo, da je možno te posledice povsem omejiti in da so otroci ločenih staršev lahko povsem enako prilagojeni in imajo zelo podobne (in nič večje) razvojne težave/izzive, kot otroci ne-ločenih staršev.

Ključnega pomena je, kako starša uredita življenje otroka v dveh domovih in kako načrt starševske skrbi zadovoljuje potrebe njihovega otroka. Ločitev sama po sebi ne naredi »zadovoljnega otroka«. Do kvalitetnega načrta starševske skrbi se seveda ne pride čez. Še več – iluzorno je pričakovati, da bo starševski načrt zadovoljeval potrebe vašega otroka, če bo o njem odločal nekdo, ki vašega otroka do sedaj sploh še nikoli ni videl. Priprava načrta starševske skrbi je proces. Kvadrant od-ločitve je video program, ki vas usmerja v tem procesu in ki vas pripravi na to, da sami pripravite načrt starševske skrbi, ki bo najbolje zadovoljeval potrebe vašega otroka.

Več o video programu pa najdete na https://www.centermit.si/kvadrant-od-locitve/.

Matej

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT,katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.«

V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
Matej Zaplotnik
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Matej Zaplotnik

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT, katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.« V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.

Dodaj odgovor