Kaj je žalovanje in zakaj je pomembno?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Skozi življenje vsak izmed nas doživi ogromno izgub, ni pa vsaka izmed njih tako globoka, da bi potrebovala poglobljen proces žalovanja in notranjega preoblikovanja. A tiste globoke izgube nas za vedno spremenijo … naše doživljanje samega sebe, našega smisla in mesta v svetu, doživljanje odnosov in življenja.
Žalovanje je bio-psiho-socio-emocionalen proces, ki nam pomaga, da se soočimo in integriramo pomembno izgubo, ki pa ni nujno vedno povezana s fizično smrtjo. Žalujemo lahko ob izgubi ljubljene osebe (ko zaradi različnih razlogov ni več del naše poti: ob njeni smrti, selitvi, prekinitvi odnosa …), ob izgubi partnerskega odnosa – razhoda oz. ločitve (ne glede na to, kako smo se razšli in kakšen je bil odnos), ob selitvi, izgubi podporne mreže in stila življenja, lastne kulture, ob izgubi zdravja, izgubi sanj in predstav o naši prihodnosti, ob vsem tem, kar bi lahko bilo, pa ni, ob izgubi identitete kot smo jo doživljali pred neko izgubo, ki je popolnoma zamajala naš svet, ob smrti ljubljene živalice in tudi za vsem tistim, kar bi nam kot otrokom pripadalo, pa tega zaradi ran naših staršev in/ali zunanjega konteksta, ki ni bil v oporo starševstvu, nismo prejeli, a vseeno ostaja v nas tudi v odraslosti – kot hrepenenje in bolečina, ki se prebuja v najbolj intimnih odnosih še leta oz. desetletja po tem.
Žalovanje je proces, ki nam omogoča, da se »odprta rana« zaceli na tak način, da se intenziteta te bolečine toliko zmanjša, da se lahko vrnemo nazaj v življenje, ne da bi popolnoma izkrvaveli. A izguba nas zaznamuje in spremeni za vedno. Nikoli več nismo enaki in v nas ostane, tako kot to izjemno lepo izrazi Jody Day, mehak in senzitiven del, ki se tudi kasneje večkrat aktivira, zaskeli in zaboli, še posebej ob različnih trigerjih (sprožilcih). A če smo si dovolili žalovati in smo bili ob tem podprti, kot si zaslužimo, zmoremo te valove tudi kasneje preplavati, ker jih poznamo in vemo na kakšen način lahko nežno poskrbimo zase, da si ponovno opomoremo.
Žalovanje je proces, ki je drugačen za vsakega izmed nas. In pomembno se je zavedati, da ne celi čas sam po sebi, temveč kaj v njem storimo. Žalovanje je delo in je naporno.
Je pot, ki jo moramo prehoditi, smo pa mi tisti, ki se odločamo kdaj se bomo nanjo podali. Ali v trenutku, ko se je izguba zgodila, ali pa se temu skušamo izogniti leta, morda celo desetletja iz strahu pred tem, da bi začutili vso globino bolečine in zaradi njene intenzitete ne bi preživeli.
In čeprav lahko v strahu in pomanjkanju čustvenih orodij, proces žalovanja blokiramo, to ne pomeni, da to ne bo zaznamovalo ogromno vidikov našega življenja. Če se izogibamo bolečim občutjem tudi pozitivnih ne moremo v polnosti doživljati, to pa privede do do občutka ločenosti, občutka, da v nas ni življenja in da živimo kot zombiji, da v bistvu ne živimo, temveč le »preživimo« in nekako pač funkcioniramo, do stalne »srednje žalosti«, praznine, jeze …
In ta bolečina, ki biva v nas, čeprav se z njo ne želimo srečati, si želi in čaka, da jo nekega dne končno pogledamo, jo priznamo in ji damo dovoljenje, da se izrazi … da lahko steče zdravilen proces žalovanja.
Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.
Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.
Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.
Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
- Soočanje s stisko bližnjih - 2. 9. 2022
- Kako postaviti mejo, ko nas naši bližnji ne sprejmejo v naši bolečini? - 2. 9. 2022
- Sprejemanje svojih in otrokovih čustev - 2. 9. 2022
