Panični napadi – kako si lahko pomagajo starši, ki jih doživljajo?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

nični napadi - kako si lahko pomagajo starši, ki jih doživljajo?

Simptomi panične motnje običajno vzniknejo v pozni adolescenci ali zgodnji odrasli dobi. To je obdobje, ko si mnogi omislijo svoje družine. Panični napadi tako staršem, ki jih doživljajo, močno omejijo ter zaznamujejo življenje, vplivajo pa tudi na njihov stik z otrokom.

Kako lahko torej prepoznamo panični napad pri sebi?

Panični napad lahko spoznamo po simptomih, ki jih lahko razdelimo na dva dela. Medtem, ko telesni simptomi vključujejo neredno, hitro utripanje in razbijanje srca, pomanjkanje zraka ali hiperventilacijo, boleče in neprijetne občutke v prsih, potenje, vrtoglavico ali omotico, otrplost in mravljinčenje, vroče ali ledeno oblivanje ter želodčne težave ali slabost pa duševni simptomi vključujejo občutek davljenja, dušenja ali zasoplosti, občutek odmaknjenosti in neresničnosti, strah pred skorajšnjo smrtjo ter razne misli, da bomo znoreli ali popolnoma izgubili nadzor. Panični napad zaznamo kadar imamo vsaj štiri od prej navedenih simptomov.

Pogostost napadov zelo niha: lahko se pojavijo večkrat na dan ali pa nekajkrat na leto.  Lahko jih doživimo kjerkoli: doma, v službi, na obisku pri prijateljih … ter kadarkoli: čez dan, 70 % ljudi pa doživi panični napad kar med spanjem. Panični napad se lahko pojavi nenadoma (kot strela z jasnega, brez očitnih vzrokov) ali pa ga sprožijo določene situacije, ki so za posameznika zelo stresne (vožnja z avtom, stisnjenost v množici, nastop ali govor pred večjim, nepoznanim občinstvom,…). Pri eni osebi se lahko pojavi enkrat, lahko pa tudi večkrat.

Znaki paničnega napada običajno dosežejo vrh po 10-ih minutah, sam napad pa navadno mine po 20 do 30-ih minutah. Redko kdaj traja več kot eno uro. Čeprav napadi ne trajajo dolgo, pa so za osebo, ki jih doživlja skrajno neprijetni. Neprijetni so tudi zaradi tega, ker na začetku oseba sploh ne ve kaj se ji dogaja.

Si predstavljate mlado mamico, ki gre z majhnim otrokom v nakupovalni center po živila pa jo začne kar naenkrat dušit, začne se potit in trest in ima občutek, da se ji bo zmešalo? Kakšen občutek groze nosi v sebi zaradi tega dogodka, sploh, če ima zraven otroka za katerega takrat zelo težko ustrezno poskrbi saj je še sama v stiski?

Ali pa očeta, ki se zbudi iz spanja ko lovi zrak, ga spreletavajo mravljinci, v želodcu ga nenormalno stiska ter boli, sam pa ima grozen občutek slutnje, da bo umrl? Kako ga lahko muči, ker ima občutek, da je na začetku resne bolezni in da je z njim nekaj resnega narobe.

Prav zaradi teh razlogov je zelo pomembno, da panični napad pri sebi sploh prepoznamo. Šele ko ga se lahko podamo na pot ustreznega zdravljenja.

Pri paničnih napadih si lahko do določene mere lahko pomagamo sami. Kaj lahko naredite?

  1. O paničnih napadih se zelo dobro informirajte. Začnite razlikovati med resničnostjo in vašim doživljanjem resničnosti. Sprejmite, da se včasih pojavijo in imejte v glavi, da čeravno jih je neprijetno doživljati niso življenjsko ogrožajoči. Super je, če zmoremo med napadom mirno dihati ter zraven ponavljati kako pozitivno sporočilo: »Vse je v redu. Samo panični napad je. Ta zmeraj mine. Umirjeno dihaj.«
  2. Povečajte nadzor nad svojimi miselnimi funkcijami. Čeprav se med paničnim napadom čutite nemočne vedite, da imate še zmeraj nadzor nad svojim razmišljanjem in obnašanjem, čeravno se vam zdi ravno nasprotno. Včasih pomagajo razne kognitivne tehnike kot na primer:
  3. Glasno izgovarjanje besed za predmete v vaši okolici.
  4. Glasno razmišljanje in zastavljanje vprašanj samemu sebi.
  5. Odštevanje števil od števila 1000. Tako nadaljujte dokler se panični napad ne umiri.
  6. Ustavite hiperventilacijo. Velika večina ljudi, ki doživlja panični napad je zaskrbljenih tudi zaradi oviranega dihanja ter občutka, da jim zmanjkuje zraka. Zato začnejo še bolj hlastati za zrakom in dihajo prehitro. Če čutite, da se približuje panični napad, lahko poskusite s tehniko »paničnega« dihanja:

»Globoko in počasi vdihnete skozi nos. Zadržite dih in počasi štejte do šest. Počasi izdihnite skozi usta in štejte do osem, pri izdihu pa naj se sliši sikanje. To ponovite od 5-krat do 10-krat.« Tako dihanje zahteva nekaj predhodne vaje. Če vam ga ne uspe izvesti in čutite, da ste na poti v hiperventilacijo poskusite z dihanjem v papirnato vrečko, katere robovi objemajo vaša usta. Tako dihanje ponovno vzpostavi primerno ravnotežje kisika in ogljikovega dioksida in čez čas prekine panični napad.

  1. Spremenite svoj življenjski slog. Imejte urejen ritem spanja, zmanjšajte uživanje kofeina, opustite alkohol ter droge, izogibajte se sladkarijam ter izvajajte tehnike sproščanja ter ozaveščanja kot npr.: tehniko progresivne mišične relaksacije, avtogeni trening, silvo metodo, jogo čuječnost,…

Kadar samopomoč ni dovolj: zdravljenje s psihoterapijo ter zdravili

Kadar so panični napadi izredno intenzivni in močni ter se velikokrat pojavljajo, je znak, da samopomoč ni dovolj ter da potrebujemo psihoterapevtsko ali zdravniško pomoč. Panični napadi so v takem primeru pogosto signal, da nekaj v našem življenju ni v redu. Naše telo lahko zaznava realno nevarnost ali pa se srečujemo z notranjimi stiskami s katerimi se težko soočimo sami. Pri tem nam najbolj pomaga psihoterapevt. Če s pomočjo psihoterapevta v psihoterapevtskem odnosu uspemo prepoznati, ubesediti ter prečutiti čustva imamo veliko možnost, da se nam panični napadi več ne ponovijo. Psihoterapevtska obravnava spada pri paničnih napadih med najbolj dolgotrajno učinkovite metode. Panični napadi so v bistvu povabilo, da spremenimo način življenja ter bolje poskrbimo zase.

Zadovoljevanje naših osnovnih potreb, postavljanje mej in življenjskih prioritet je ključno za našo stabilnost ter uravnoteženost. To je še posebej pomembno kadar se nahajamo v vlogi staršev. Vsi vemo: naš spanec je takrat okrnjen, otroci in partner od nas zahtevajo ogromno energije, zmanjka nam časa zase in za vse tiste aktivnosti, ki smo jih prej z veseljem počeli, usklajevanje družinskega in delovnega življenja ni več tako preprosto, pojavljajo se nam vprašanja prioritet, časa, zdravja, osebnih meja ter kvalitetnih ter izpolnjujočih odnosov, dogajajo se nam nenačtovane spremembe in še bi lahko naštevala.

Kadar so vse naše osnovne potrebe zadovoljene se počutimo zadovoljne, stabilne, trdne, mirne. Kadar pa nam v življenju zmanjka časa za katero izmed naštetih potreb ali pa kadar se pojavijo kakšni stresni, nepredvidljivi dogodki nas to lahko zamaje v naši stabilnosti. Psihoterapija nam tako pomaga, da svojo stabilnost s pomočjo varnega terapevtskega odnosa tudi lažje najdemo.

Pri  močnih in dolgotrajnih paničnih napadih si lahko pomagate tudi z zdravili. Pri izbiri pravih zdravil za vas vam lahko pomaga psihiater. Zanj lahko napotnico dobite pri osebnem zdravniku. Za zdravljenje paničnih napadov se uporabljajo predvsem antidepresivi ter benzodiazepini. Pri farmakološkem zdravljenju panične motnje gre predvsem za lajšanje simptomov ali pa vzdrževanje trenutnega stanja, medtem ko vzroki ostajajo. Ko po enem letu začnemo opuščati zdravila se nam tako lahko panični napadi ponovijo. Zato je pomembno, da je zdravljenje z zdravili podprto z oblikami zdravljenja, kjer se skuša raziskati in odpraviti vzroke te težave, torej s psihoterapijo. Pri močnih in hudih paničnih napadih nam kombinacija obeh pristopov prinese najboljše rezultate. Pri lažjih in ne tako pogostih paničnih napadih pa si lahko najbolje pomagamo le s psihoterapijo.

Pot odprave paničnih napadov včasih ni najbolj preprosta. Je pa nujna, če želimo izboljšati kvaliteto svojega družinskega, partnerskega in starševskega življenja. In kar je še najbolj pomembno: Na koncu bomo neizmerno hvaležni samemu sebi, da smo stopili na pot zdravljenja. Zaradi bolj zadovoljujočega odnosa nam bo hvaležen tudi partner ter naši otroci saj bomo lahko spet neobremenjeni, zadovoljni in sproščeni v njihovi družbi.

Vabljeni v skupino Odgovorno starševstvo, kjer tematiko predstavlja in vodi specializantka psihodinamske psihoterapije ter sociologinja Tea Gašperin.

 

Teja Gašperin

Teja Gašperin

Sem Teja Gašperin, specializantka psihodinamske psihoterapije ter sociologinja. Sem tudi partnerka in mama trem otrokom. Izvajam individualno psihoterapijo za odrasle ter mladostnike. Pri tem so mi še posebej blizu teme: materinstvo, vzgoja otrok, partnerstvo, komunikacija, anksioznost, komunikacija, odnos do sebe in svojih bližnjih. Vodim tudi delavnice za Uspešno, učinkovito ter povezovalno komunikacijo, predvsem v vrtcih ter šolah.

Izkušnje in znanja stalno dopolnjujem tudi z znanji iz drugih področij: čuječnosti, energoterapije, razvojne psihologije ter nevrobiologije travme. Pri svojem delu, poleg telesnih tehnik, prostih asociacij ter delu s sanjami, vključujem tudi delo s kreativnimi mediji (igra vlog, fantazijska potovanja, risanje, sestavljanje zgodb, delo z glino …).

Tekom let sem si nabirala izkušnje kot skupinska habilitatorka, specialna pedagoginja, učiteljica za dodatno strokovno pomoč ter predavateljica za mladostnike in odrasle. Imam tudi veliko izkušenj z delom z duševno prizadetimi otroci ter otroci s posebnimi potrebami (otroci z motnjami koncentracije, hiperaktivnosti, dislektiki, avtisti, slepimi otroci), mladimi ter odraslimi.
Teja Gašperin
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Teja Gašperin

Teja Gašperin

Sem Teja Gašperin, specializantka psihodinamske psihoterapije ter sociologinja. Sem tudi partnerka in mama trem otrokom. Izvajam individualno psihoterapijo za odrasle ter mladostnike. Pri tem so mi še posebej blizu teme: materinstvo, vzgoja otrok, partnerstvo, komunikacija, anksioznost, komunikacija, odnos do sebe in svojih bližnjih. Vodim tudi delavnice za Uspešno, učinkovito ter povezovalno komunikacijo, predvsem v vrtcih ter šolah. Izkušnje in znanja stalno dopolnjujem tudi z znanji iz drugih področij: čuječnosti, energoterapije, razvojne psihologije ter nevrobiologije travme. Pri svojem delu, poleg telesnih tehnik, prostih asociacij ter delu s sanjami, vključujem tudi delo s kreativnimi mediji (igra vlog, fantazijska potovanja, risanje, sestavljanje zgodb, delo z glino …). Tekom let sem si nabirala izkušnje kot skupinska habilitatorka, specialna pedagoginja, učiteljica za dodatno strokovno pomoč ter predavateljica za mladostnike in odrasle. Imam tudi veliko izkušenj z delom z duševno prizadetimi otroci ter otroci s posebnimi potrebami (otroci z motnjami koncentracije, hiperaktivnosti, dislektiki, avtisti, slepimi otroci), mladimi ter odraslimi.

Dodaj odgovor