Bolečina ob smrti otroka

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Draga mamica, dragi očka, ki vama je žal poznana bolečina ob smrti otroka. Vidva, ki bi morala v naročju danes nositi otročka/ke, a ga/jih tam ni, s strani družbe pa morda nista prepoznana kot njegova/njihova starša – ker je vajin otroček imel le nekaj gramov, samo par tednov … Ki sta morda utrujena od bolečine, ki preveva čisto vsak del telesa, ki iščeta odgovore …, ki čutita jezo, pa zanjo ni prostora …, ki sta slišala toliko stavkov »tolažbe«, pričakovanj o tem, kako morata biti močna in iti dalje, ali pa sta doživela tišino in ignoriranje, kar je samo še poglobilo bolečino in privedlo, da sta se pričela zapirati.

Ne glede na to koliko gramov ali kilogramov je imel vajin sinček/ hčerkica, če sta uspela deliti novico o njegovem/njenem življenju s svojimi bližnjimi ali ne, če sta lahko v živo videla njegov obrazček in telesce, se ga dotaknila…vidva sta ga nosila v svojih srcih, ga sanjala in z ljubeznijo čakala … in vajin otrok je vajino ljubezen čutil.
In ti mamica, ki si ga nosila v svojem telesu, poznala kot nihče drug, tvoj mali srček je poznal tebe in bitje tvojega srca.

Ta vez ljubezni, ki se je ustvarila med vami je še vedno tu. Je neuničljiva in močnejša čisto od vsega. On je vajin otroček za vedno in vidva sta njegova starša. Njegovo/njeno življenje, čeprav kratko je tako zelo vredno in ima mesto, ki ga nihče drug ne more nadomestiti. In ta bolečina in praznina, ki jo čutita ima svoje ime. Pogrešanje nje/njega. Pogrešanje vajinega ljubega otročka.

In ne glede na to na kakšen način je odšel, imata pravico, da ga pogrešata, da o njem govorita in ustvarjata prostor zanj v tem svetu.
Kot mamica in očka, ki žalujeta za svojim otrokom si zaslužita skupnost, oz. nekoga, ki vaju sliši, ki je pripravljen spoznati vajino družino, in biti ob vama na tej poti. Nihče ni bil ustvarjen, za to, da bi hodil pot materinstva in očetovstva sam, in nihče ne bi smel sam hoditi dalje, ko mu umre otrok.

Draga mamica in očka, zaslužita si varen kraj kjer bosta čutila, da pripadata, kjer bosta čutila, da lahko izrazita svojo bolečino in čisto vsa čustva, tudi tista, ki so tako zelo močna in se zdijo na zunaj »nesprejemljiva«, kjer bosta doživela, da nista sama in da obstaja življenje po smrti otroka. Nekaterim pomaga vključitev v podporne skupine za žalujoče starše, drugim sočutna opora prijateljev in družine, nekaterim terapija.

Čeprav imata morda v tem trenutku ob tolikšni tišini, nesenzitivnosti in morda celo zanikanju vajine okolice občutek, da sta popolnoma sama in da je vse okrog le tema, vedita da so ljudje na katere se lahko naslonita.

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor