Kako podpreti starše, ki so izgubili otroka?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako podpreti starše, ki so izgubili otroka?

 

Kako podpreti starše, ki so izgubili otroka v nosečnosti, med porodom ali po njem?

Ko nekomu v naši bližini umre otrok v nosečnosti, se lahko tudi sami znajdemo v stiski. Morda čutimo žalost, nemoč, tesnobo. Ne vemo kaj reči, kako se odzvati, kaj narediti, da bi potolažili mamico in očka v njuni bolečini. Včasih je njuna žalost tako globoka in intenzivna, da se je ustrašimo, se skušamo izogniti pogovorom, ali pa imamo močno težnjo po tem, da bi to bolečino žalujočim staršem vzeli. Takrat ju morda skušamo z različnimi stvari “potolažiti”, ob tem pa jih lahko nevede še globlje ranimo, čeprav to nikakor ni bil naš namen.

“Saj lahko čez kak mesec spet poskusita.”
“Saj si še mlada, gotovo bosta imela lahko še otroke”.
“Še dobro, da se je to zgodilo sedaj, ko se še nisi tako navezala.”
“Veš, narava poskrbi za to, gotovo bi bilo z njim kaj narobe.”
“Vsaj veš, da lahko zanosiš.”
“To se zelo pogosto dogaja, veš. Ena od štirih žensk je doživela spontani splav.”
“Vse je za nekaj dobro”.
“Bog/ življenje/ vesolje nam da le tisto kar lahko prenesemo”.

Si predstavljate, da bi vdovi ob smrti moža rekli “Saj si lahko čez nekaj mesecev najdeš novega partnerja. Saj si še mlada. Gotovo boš spoznala še koga”. Ali pa mlademu vdovcu: “Še dobro, da se je zgodilo tako zgodaj na začetku vajinega zakona, da se nisi še bolj navezal”. “Vsaj veš, da se lahko zaljubiš. Nekateri se sploh ne morejo.” Ali pa: To se zelo pogosto dogaja, veš.” Ja, vem, zveni grozno, kajne? Zveni kruto in nesočutno in popolnoma neprimerno. In tega v takšnih situacijah ne rečemo. A prav tako zelo boleče zvenijo takšni stavki za mamico in očka, ki sta izgubila svojega OTROČKA. Ja, morda je bil velik nekaj milimetrov, centimetrov, imel komaj kaj gramov, a bil je njun otrok.

Ko mamici rečemo, da se to dogaja pogosto, se njena bolečina ne zmanjša, temveč poveča, saj čuti, da mi ne vidimo vrednosti življenja njenega otroka.
Ko ju bodrimo, da velikokrat ne uspe v prvo in da naj ne skrbita, da bo naslednjič gotovo uspelo, in da bosta imela lahko še več otrok, prezremo, minimiziramo in popolnoma zanikamo njuno ŽALOST IN BOLEČINO ob izgubi TEGA otročka. Onadva sta se veselila, čakala tega otročka. In sanjala sta, kako bosta tega otročka prinesla domov. Hočeta njega!

Ko ju tolažimo, da je imel otrok gotovo kakšno napako in, da je bolje, tako kot je, popolnoma prezremo njuno bolečino.
In ko žalujočega očeta najprej vprašamo samo kako se drži žena/partnerka, prezremo, da je tudi njemu umrl otrok in si želi, da nekdo to prepozna, ovrednoti in ga vpraša kako mu je.

Kot prijatelji, sorodniki, znanci, sodelavci v resnici nimamo nobene moči, da bi staršem odvzeli bolečino. In starši tega niti ne pričakujejo. Hrepenijo pa po tem, da bi bil nekdo na sočuten način ob njih in jim s svojim odzivom dal prostor, da lahko to bolečino delijo in ne ostanejo v njej sami.

Žalujoči starši si želijo, da se lahko na nekoga naslonijo v tej bolečini, takšni kot so. Takrat, ko si želijo govoriti in tudi, ko ni besed, ki bi sploh lahko zajele to bolečino. Mamice in očki potrebujejo odziv ob katerem bodo prepoznali, da je tudi v očeh drugih oseb, življenje njunega otroka bilo dragoceno in vredno in ob komer se ga lahko spominjajo.

Zato, če želiš podpreti žalujočo mamico ali očka, najprej izrazi sožalje ob smrti otročka. Bodi ob njima in poslušaj ju. Samo poslušaj. Pokaži, da si se pripravljen pogovarjati o otročku …Vprašaj ju na kakšen način si jima lahko v oporo in predvsem spoštuj njun ritem, njun čas. Žalovanje je namreč proces, ki je edinstven kot so edinstveni naši prstni odtisi.

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor