Moj otrok postaja najstnik! A bom sploh preživela?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pisanje bom nadaljevala s sestavkom, kjer bom omenjala Jesperja Juula, mojega učitelja starševstva in Imago, mojo terapevtsko smer, kajti oboje mi je pomagalo, da v obdobju, ko imam sama 4 najstnike, uživam.
Na izobraževanja k Jesperju Juulu sem hodila, ko so imeli moji otroci od nekaj mesecev do 7 let. Najstništvo se mi je zdelo neskončno daleč, hkrati pa je prihajajo vedno bliže in bala sem se ga. Bala sem se obdobja, ko bodo moji otroci začeli postajati najstniki. Bala sem se težav, bala pogovorov z njimi, bala sveta, v katerega bodo vstopali. Tudi moje izkušnje najstništva niso preveč prijetne. V najstništvu nisem imela občutka, da me kdorkoli od odraslih sploh vidi, še manj, da me razume. Teorija Imaga pravi, da kar nisi na sebi pravi način dobil kot otrok, tega tudi ne boš znal na pravi način dati svojim otrokom, ko bodo prišli v to starost in vedela sem, da sem na področju najstništva povsem bosa.
Juul je večkrat rekel: »Starši 14, 15 letnikov, najdite si udoben naslonjač in uživajte v rezultatih svojega dela.« V moji glavi pa je bilo: »Ni šans! Takrat bom šele videla, kje sem zavozila in sigurno bom napela vse sile, da to popravim. Vsaj del tega!«
Živo se spomnim tudi pripovedovanja moje učiteljice Imaga o najstniški hčeri, ki je dobila prvega fanta.
»Kako pa to veš?!?« je bilo moje vprašanje.
»Ja, povedala mi je.«
»Kako ti je povedala? A si jo kje videla, prebrala kako sporočilo, videla kak dokazni material?« mi ni bilo jasno.
»Ne. Povedala mi je, ker je to želela deliti z menoj.«
Ostala sem odprtih ust. Sploh nisem vedela, kaj naj počnem s to informacijo. Sploh si nisem mogla predstavljati, da bi kak najstnik ŽELEL deliti kaj takega. V mojem svetu to sploh ni bilo možno. Pod grožnjo, prisilo, z lomljenjem rok, to da. Drugače ne.
Od tega je minilo že skoraj 15 let. K meni na terapijo pogosto prihajajo starši s podobnimi zgodbami in podobnimi občutki. Razumem jih. In predvsem vem, da je vse zgoraj napisano možno.
Tisti med nami, ki smo v mladosti imeli občutek sprejetosti in podpore bomo najverjetneje tudi čez obdobje najstništva svojih otrok šli razmeroma mirno in povezano. Tistih med nami, ki pa nismo imeli občutka videnosti, vrednosti, sprejetosti, tisti, ki nismo bili uzrti, pa bomo v obdobju najstništva svojih otrok imeli velike izzive in stiske, razen, če ne bomo rastli in delali na sebi. Še ena Juulova: že življenje samo je dovolj terapevtsko. Jaz pa dodajam: če se le želiš spremeniti.
Ampak po mojih izkušnjah se splača. Kajti zdaj res lahko uživam, ko opazujem, v kakšne odrasle rastejo moji otroci. Pa to ne pomeni, da se pri nas ves čas cedita med in mleko. Ne, tudi pri nas se prepiramo, loputamo z vrati, si gremo na živce, tudi jaz se bojim zanje, ko gredo v smer, ki je meni neznana, včasih ob njihovih poteh čutim strah in nemoč, včasih se mi zdi, da me sploh ne rabijo več. Ne, vse to je del družinskega življenja, pravzaprav del kateregakoli pomembnega odnosa in odnosi v družini so pomembni.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.