Kritika – kaj je kritika, kdaj kritiziramo in zakaj kritika boli
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše: Maja Koren Kocjančič, univ. dipl. soc. delavka, spec. psihoterapije, Center za krepitev samozavesti
Kritika je v samem bistvu le mnenje druge osebe in ne splošno dejstvo! Govori torej o osebi, ki jo izreče. Povsem možno je, da sogovornik z nami deli neko svoje razmišljanje, ki pa ga lahko kaj kmalu spremeni. To je še posebej vidno v konfliktu, ko v jezi izrečemo nekaj, za kar nam je kasneje žal.
Povsem naravno je, da ne moremo biti vsem všeč, da nas ne morejo vsi spoštovati in imeti radi! A če tega dejstva ne sprejemamo, lahko doživljamo ob kritiki ali zavrnitvi neke naše prošnje močno trpljenje.
Kritika ni nujno podana direktno »Ni mi bilo všeč, kar si naredil …«, svoje nestrinjanje lahko podamo tudi na bolj posreden način, lahko kot vprašanje: »A še nisi dokončal te naloge?« ali »Samo ti tako razmišljaš!« ali »Zakaj pa tega ne narediš tako?«. Svoje nestrinjanje in jezo kažemo tudi z govorico telesa, obrazno mimiko in tonom glasu.
Kdaj kritiziramo?
Običajno takrat, ko je za nas vedenje druge osebe nesprejemljivo in želimo, da oseba to vedenje spremeni. Torej je kritiziranje povezano s čustvom jeze. Jezo pa občutimo takrat, ko želimo, da drugi spremeni svoje vedenje.
Zakaj kritika boli?
Nekdo, ki je bil v otroštvu pogosto kritiziran in se ni naučil razlikovati med osebnostjo in vedenjem ter željami, je zelo dovzeten za kritiko, saj verjame, da je dober in vreden le, če ne naredi napake in mu drugi izpolnijo želje. Vsako napako razume kot katastrofo, saj če naredi nekaj narobe, pomeni da je slab. Če pa mu to pove druga oseba, je katastrofa še večja. To pomeni, da tako drugi določajo njegov občutek lastne vrednosti.
Priden otrok in tradicionalna slovenska vzgoja
Otrok, ki je vzgajan na tradicionalen slovenski način, dobi sporočila, da »je priden«, torej dober, če uboga in takrat so starši zadovoljni in ga imajo radi. Če pa naredi napako ali nekaj, kar staršem ni všeč, je poreden in starši so jezni nanj.
Pri tem načinu podajanja pohvale (priden) in kritike (poreden) je težava v tem, ker sta podani na osebnost.
Mi sami po sebi smo vredni in pomembni takšni kot smo! Če naredimo napako, je to neustrezno vedenje, ki ga lahko popravimo, spremenimo, se opravičimo zanj. Ampak mi smo še vedno vredni, tudi če smo naredili napako ali ima sogovornik drugačno mnenje o nas. Že s tem, da smo ljudje, smo dobri in vredni spoštovanja!
Lahko se naučimo drugačnega načina podajanja kritike in odziva nanjo.
Če želimo vzgojiti samozavestnega otroka, je pomembno, da otroku izrekamo kritike na ustrezen način, da se torej zavedamo pomembnosti razlikovanja med osebnostjo in vedenjem. Torej prenehamo kritizirati otroka kot osebe ter uporabljati pohvale »Priden si!« in kazni »Poreden si!«, »Neroden si!« ipd. ampak konstruktivno kritiko uravnotežimo z realnimi pohvalami.
Več o tehnikah podajanja konstruktivne kritike, pa bom pisala v prihodnjem prispevku.
- Kritiziramo vedenje in pohvalimo otroka - 23. 11. 2018
- Priden/pridna si! - 21. 11. 2018
- “Si pa res cmera!” - 21. 11. 2018
