Moji 16-letnici več ne zaupam!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ko starši na terapijo pridejo s tem stavkom, mu običajno sledijo zgodbe, kjer mi povedo, kaj vse otrok je oziroma ni naredil. O tem, da je obljubil, da bo posesal sobo, pa to odlaša že več kot teden. O tem, da sta se zmenila, da bo doma do določene ure, pa je to spet prekršil. O tem, da je zopet prišlo obvestilo iz šole, da otrok ne dela in ne hodi k pouku. O tem, da se starš glede ničesar ne more zanesti na svojega otroka. O tem, da sta se že tolikokrat zmenila za nekaj, pa se to po pravilu nikdar ni uresničilo.
Rdeča nit vseh zgodb je, da starš ne verjame več, da bo otrok vse naredil tako kot pričakuje starš. Tudi o tem je govoril Juul. O tem, da zaupati otroku pomeni, da mu zaupaš, da se bo v situaciji, v kateri je, odločil najbolj kot se zna, pa četudi bo to popolnoma v nasprotju s tem, kar bi se odločil starš. Ko se dogajajo zgoraj opisane situacije imamo starši pogosto občutek, da so otroci proti nam. pa sploh ne gre za to.
So zase. Ne proti nam. In tu je bistvena razlika.
Ko je bil naš najmlajši star 2 in pol leti, smo šli na zimovanje in en popoldan smo vsi sedeli v našem apartmaju zbrani za mizo v jedilnici na sredini katere je bila odprta velika 300g čokolada. Ko sem enkrat pogledala najmlajšega, ki je z glavo komaj segel čez mizo, je bil umazan od enega do drugega ušesa, v vsaki rokici je imel košček čokolade, zgledal pa je kot hrček, saj je imel tudi obe lici napihnjeni kar se da. Rekla sem mu, da ko bo to pojedel do konca, naj čokolado pusti pri miru. Da jo je bilo dovolj. Ob tem, da je čokolada še vedno bila sredi mize (saj ko zdaj pišem, mi je popolnoma jasno, takrat pa mi očitno ni bilo). Čez nekaj minut je nekdo opazil, da najmlajšega ni za mizo. Preiskali smo ves apartma – ni bil velik, vhodna vrata so bila zaklenjena, balkonska prav tako, najmlajšega nikjer. Panika! Nakar smo ga opazili v kuhinji pod mizo, z novo zalogo čokolade.
Ali je mali delal proti meni ali za sebe?
Z mojega stališča proti meni. Ni me upošteval. Pravzaprav se je celo zlagal, kajti na moj: »A sva se zmenila?«, ki je sledil prepovedi nadaljnje čokolade, je poslušno prikimal. Kar zgolj pomeni, da je že pri 2 in pol vedel, da je bolje, če prikima. Se bo vse skupaj najhitreje končalo. Torej bi moj zaključek lahko bil, da mu ni za zaupati. In mu res ni. Ne zaupam oz. ne verjamem, da bo stvari naredil tako, kot jaz mislim, da so prav. Ne, naredil jih bo tako, kot on misli, da je prav. Kjer se bo le dalo bo naredil, tako kot on misli da je prav zanj.
Nenazadnje nas večina staršev želi, da bi naši otroci postali samostojni, odgovorni odrasli. Tega pa ne morejo, če jim tako pogosto onemogočamo, da bi sprejemali svoje lastne odločitve. Da bi se učini na podlagi lastnih napak. Lastna napaka pomeni, da otroka, ki gre na smučanje brez toplega spodnjega perila, zebe. Da pa se bo na podlagi lastnih napak lahko kaj naučil, moramo starši biti TIHO!!! Ker če bomo v tem primeru preveč pametni, če bomo pridigali, moralizirali ali vsakih znova iz svojega nahrbtnika privlekli toplo spodnje perilo, se ne bo naučil ničesar!
Saj smo odrasli tudi taki. A si predstavljate, da bi vas partner na smučanju, ko mu poveste, da vas zebe, napadel z: »Saj sem ti rekel! Že doma sem ti povedal kakšne temperature bodo, ampak, ne! Ti me ne poslušaš. Vedno vse narediš po svoje!« Ne vem za vas, ampak jaz mu nikdar več ne bi povedala, da sem preveč ali premalo napravljena.
Pa še to: tudi če bi meni nekdo rekel, da pri odprti čokoladi na mizi le te ne smem jesti, bi že našla način, da bi jo. 😉
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
