Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Uvod: Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju
Težava
V zadnjem obdobju, še posebej v času po koroni, otroci in mladostniki tarnajo nad občutkom negotovosti, tesnobe in panike, ki jo občutijo pri pouku. Negativni občutki postanejo še izrazitejši, kadar so izpostavljeni preverjanju znanja, govornim nastopom ali tekmovalnim vsebinam. Spopadajo se z občutkom nemoči, pomanjkanjem koncentracije, ki lahko preraste v popoln »black-out«, ko učenec »zablokira«. Preplavi ga izgubljenost kot da nič več ne zna in ne ve. »Vso osvojeno in naučeno znanje se nekam razblini in izgine«, pogosto slišim iz ust mladostnikov. Iznenada jih nadvlada tesnoba, ki se lahko stopnjuje tudi v izrazit panični napad.
Tesnobni občutki so lahko povezani tudi s perfekcionizmom. Gonilna sila perfekcionizma je notranji občutek »nedovoljdobrosti«. Takšni mladi so nadvse obremenjeni s svojimi ocenami in šolskimi rezultati. Ocene postanejo merilo njihove samovrednosti, s katerimi se identificirajo. Večinoma so nezadovoljni s svojimi šolskimi rezultati, četudi so njihove ocene odlične ali prav dobre. Vselej jih spremlja občutek, da bi morali biti še boljši, se (še) bolj potruditi in dati več od sebe. Ker ne morejo imeti kontrole nad vsemi okoliščinami in situacijami v šoli, živijo v nenehnem strahu pred prihodnostjo in se najbolj od vsega bojijo neuspeha. Prefekcionisti se zapletejo v začaran krog, kjer negotovost, strah in čustvena napetost pripeljeta do blokad. Blokade (pri spraševanju, kontrolkah, tekmovanjih) onemogočajo, da bi lahko učenec uspešno zagovarjal svoje znanje. Doživi neuspeh, ki pa njegovo stisko še povečuje in poglablja.
Ozadje
Eden od vzrokov tovrstnih stisk so zagotovo previsoka pričakovanja staršev. Starši pogosto (nezavedno) otroka ocenjujejo po tem, kako uspešen je (v šoli, obšolskih dejavnostih, pomoči pri domačem gospodinjstvu). Otrok dobi pohvalo le, če je »priden« in/ali »uspešen«. V kolikor mu nekaj ne uspe v skladu s starševskimi pričakovanji, pa mu ti odrekamo ljubezen, pohvalo in sprejemanje. Otrok se tako nauči, da je njegova (samo)vrednost odvisna od njegovega uspeha (ocene, priznanja, nagrade, ipd.), saj je zares viden in cenjen zgolj, ko mu nekaj zelo dobro uspe. V nasprotnem primeru pa je vselej prezrt ali pa celo obtoževan in poniževan s strani ljudi, ki bi ga morali zaščititi in mu zagotavljati varnost.
Drugi vzrok nenadnega povečanja izredne obremenjenosti z ocenami (vsaj po mojem mnenju) tiči v šolanju od doma in manku strukturnih mej, ki jih je deležen otrok znotraj šolskega sistema. V času korone in šolanja od doma so otroci izgubili občutek vrednotenja vloženega dela in doseženega znanja. Soočali so se z negotovostjo: sem se naučil dovolj, znam dovolj, kako poglobljeno je moje znanje? V šolskem okolju se osvojeno znanje nenehno evalvira in (posredno ali neposredno) preverja s strani učitelja in sošolcev. Pri šolanju od doma, pa je bila ta komponenta zelo zapostavljena in »medla«. To je zelo načelo samopodobo učencev, ki so se že prej močno identificirali s svojimi dosežki in ocenami. Opažam, da so izrazite težave v postkoronskem času najbolj prizadele prav slednje učence.
Kaj lahko starši storimo?
Premislimo in ukrepajmo.
- Ozavestimo lastna pričakovanja, ki jih projiciramo na svoje potomce.
- Kaj dejansko pričakujem od otroka? Zahtevam ali pričakujem preveč?
- Kdaj otroku sploh namenim pohvalo? Ga pohvalim zgolj takrat, če naredi nekaj, kar je v skladu z mojimi pričakovani?
- Ali znam ločiti otrokova dejanja od njegove osebnosti?
- Se povežem z najstnikom
- Mu dam priložnost, da pove svoje mnenje? Mu nudim prostor, da se lahko izrazi? Prisluhnem njegovim težavam brez dajanja »nasvetov«, kako bi se mi lotili njegove situacije?
- Postanimo »čuječa priča«, ob kateri otrok lahko svobodno, brez našega obsojanja in prekinitev, izrazi svoje skrbi, težave, bojazni.
- Spodbujam in pohvalim pogum, trud, požrtvovalnost, sodelovanje, ne pa zgolj in samo (najboljše) rezultate.
- Učim otroka, da on ni samo to, kar ima, doseže ali zna – s svojim odnosom ga učim, da je neprecenljivo bitje že zgolj zato, ker je. Natančno tak, kot je. Ocene nikoli ne morejo biti odraz tega, kar on je.
Uvod: Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022