Koliko naj bomo starši udeleženi pri šoli?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Pisala sem že o 2 skrajnostih: da je vsa odgovornost na staršu in da vse preda otroku. Torej le starš ali le otrok. Večkrat sem že pisala o tem, kako pomemben je odnos. Za odnos pa sta potrebna dva. Za odnos je potreben stik! Kdaj pride do stika? To sem ponazorila s diagramom.

Koliko naj bomo starši udeleženi pri šoli?

NA PRVI SLIČICI stika med staršem in otrokom ni. Šola je starševa odgovornost. Kako to izgleda v praksi? Starš ve za vse otrokove domače naloge, ve točno katero snov jemljejo, ve za vse pomembne datume, za projekte … Tak starš vsak dan povpraša otroka o domači nalogi, pogleda v beležko, pokliče mamo sošolca, da preveri, če otrok česa ni pozabil, mu pregleda in uredi celo torbo vključno s puščico, redno zamenja oblačila za telovadbo. Tak starš sedi ob otroku cele popoldneve in skupaj z njim rešuje domače naloge, se z njim uči.

Primer: Mlad moški mi je pripovedoval, da je večino ur matematike in fizike v OŠ in SŠ enostavno prespal, presanjaril ali med urami počel kaj drugega, kajti njegova mama, ki ji je bila naravoslovna izobrazbe nadvse pomembna, je vsak dan po pouku še enkrat šla čez snov tistega dne, ki jo je še malce obogatila in nadgradila. Ta moški, ki je bil takrat še fant, je hitro ugotovil, da bo čas med poukom izkoristil kako drugače, kajti temu delu se je lahko izognil, mami pač ne. Ko pa je prišel na fakulteto, je imel prvo leto velike težave, ker ga je mama takrat končno prenehala nadzirati. (Mami pa je bil to očiten znak, da bi brez nje fant že v OŠ ali SŠ imel velike težave in da je le njena zasluga, da je s tega fanta kaj bilo 😉).

In prej ko slej je za starša to preveč. Enostavno ne zmore več. Še posebej, če ima več otrok. Takrat otroku vse preda. Vse kar naenkrat in pogosto pospremljeno z mnogimi očitni v stilu: Poglej sosedovega Tineta. Kako to, da on zmore vse sam, jaz pa moram cele dneve sedeti s teboj. Od zdaj naprej je šola tvoja! Bomo potem videli, kako ti bo šlo!

In odnos zaniha od prve na DRUGO SLIČICO, kjer je vsa odgovornost za šolo otrokova. Stika med staršem in otrokom tudi tu ni.
Otrok se kar naenkrat znajde sam z vsemi obveznostmi, za katere mu do takrat sploh ni bilo treba skrbeti, saj je namesto njega vse naredil starš. Kar naenkrat dobiti VSE, je zelo, zelo težko. Otrok tega ne zmore, pogosto ga vsa ta odgovornost čisto preplavi. Ne naredi domačih nalog, na testu dobi slabe ocene, pozabi na projekte, ki bi jih moral oddati, morda začne izostajati od pouka, … Starš se pogosto vsaj nekaj časa res ne zanima več, … razen tega, da ga vsak dan 10x vpraša za domačo nalogo (kar pomeni le to, da otroku ne zaupa! In da mu ni predal odgovornosti! Pa ni nič narobe, če otroka vpraša za nalogo – če starša tako zelo skrbi – vendar naj ga vpraša 1x!)

Ko pa starš izve, da otrok NIČ ne dela, zopet prevzame vajeti, prepad med staršem in otrokom se pri vsakem takem nihaju še poveča in kar je morda za otroka še najslabše: njegovo samospoštovanje je čedalje nižje. O sebi postane prepričan, da res ničesar ne zmore, da je zguba, da je nesposoben, … in to se pogosto tako zelo zapeče vanj, da, četudi je kasneje v življenju uspešen (na kateremkoli področju), vsi ti uspehi zanj ne pomenijo nič.

TRETJA SLIČICA pa ponazarja stik med staršem in otrokom. Tu starš odgovornost postopoma predaja otroku, otrok ima priložnost naučiti se nositi čedalje večjo odgovornost. Starš je verjetno že zelo zgodaj otroku pustil, da si sam izbere oblačila, čeprav je kdaj v vrtec pozimi odšel s kratkim hlačami čez žabice ali je še maja želel obleči in tudi oblekel zimsko bundo. Starš je otroku dopustil, da se je učil iz svojih napak. To pomeni, da mu v nobenem od zgornjih dveh primerov ni, ko je otrok prišel domov in povedal, da ga je malce zeblo ali mu bilo prevroče, začel moralizirati, da mu je sam že zjutraj povedal ,…, in da če bi ga poslušal, …., in da je on sam to že vedel, …, in da če se je zdaj pa končno kaj naučil iz tega, … Otrok tega ne rabi, ker vse to ve že sam.

Ob padcih, ki jih doživlja, je zelo pomembno, da otrok ni sam, temveč da ima poleg ljubečega starša in odnos, ki v primeru padca služi kot varovalna mreža. Odnos pa je varovalna mreža lahko le, če je starš v tekih trenutkih sposoben biti tam za otroka: ga res slišati, razumeti, validirati (to je videti smisel iz otrokovega zornega kota, kar ne pomeni, da se starš z otrokom mora strinjati). Otrok s tem dobi izkušnjo, da ni nič narobe, če se zmoti, da lahko zaupa vase in se uči, ter da je starš njegova varna baza, ki mu lahko zaupa. Zaupa, da ga bo sprejel tudi, ko bo delal napake, ki ga bo poslušal in dal nasvet le, če ga bo otrok vprašal zanj in ki bo dopustil tudi, da otrok kljub nasvetu naredi drugače. Otrok bo dobil zelo pozitivno izkušnjo prevzemanja odgovornosti in kasneje v življenju se mu bo to obrestovalo: padce bo sprejel kot del življenja, iz njih se bo skušal kaj naučiti, nove naloge pa mu bodo pogosto v izziv, ki se ga bo lotil pozitivno. Starši otroku na tak način damo res dobro popotnico za življenje. Njegovo samospoštovanje na tak način raste.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor