Kako naj otroku predam šolske obveznosti?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Se spomnite, ko ste začeli s prvo službo in ste dobili prve naloge in zadolžitve? Mnogi smo rabili nekaj časa, da smo se na to navadili, da smo se usposobili in da smo sčasoma za to postali kompetentni. Veliko laže je bilo, če smo imeli dobrega mentorja. Takega, ki nam je stvari pokazal, razložil in ki je bil pripravljen to storiti še enkrat in še enkrat, če je bilo to potrebno. Z drugimi besedami: tudi v službi smo obveznosti in naloge prevzemali počasi in v idealnem primeru z mentorjem, ki je to odgovornost znal postopoma preložiti na nas. Veliko nas je imelo nadrejene, ki nam niso znali naložiti dela, ker nam niso zaupali, da ga bom prav opravili (in na začetku ga pogosto res nismo) ali ki so že prvi dan pričakovali, da bomo znali vse in še več. To sta tisti dve skrajnosti, o katerih sem v prejšnjem prispevku Čigava odgovornost je šola? pisala v zvezi s predajanjem odgovornosti otroku. Da vse naredimo starši ali da ga s šolskimi obveznostmi pustimo čisto samega.
Tudi pri šoli je potrebno odgovornosti predajati počasi. Pravzaprav bi jih morali začeti predajati že veliko pred začetkom šole. Govorim o tem, da otroku zaupamo, da ve, kdaj je lačen in koliko naj poje, da ve, kdaj je žejen in koliko naj popije, da se sam odloči ali ga zebe ali ne, da mu dopustimo, da si sam izbere oblačila, da mu dopustimo, da sam ve, kdaj je utrujen oziroma spočit.
Za nekatere bo zgornji odstavek popolnoma logičen in taki starši verjetno tudi s predajanjem šolskih obveznosti ne boste imeli težav. Drugim pa bodo na misel prihajali stavki kot so: Ampak on nikoli ni lačen! Ampak, če ga ne ustavim pri hrani, mu bo na koncu slabo! Ampak moj otrok ne pije dosti! Ampak, če se bo kar slekel, zunaj pa je mraz, se bo prehladil! A potem naj ga pa kar pustim, da se sam odloči, kaj naj obleče? Ja, kakšen pa bo! Ampak, če ga zvečer vprašam, ali je že utrujen, ne bo šel spat do polnoči! Ti starši boste pri šoli najverjetneje ubrali naslednjo pot: na začetku boste vse prevzeli, potem pa v nekam trenutku vse dali otroku in spet prevzeli, ker bo otrokov uspeh padel … (Pri takih starših se zadaj skrivajo zgodbe, ki preprečujejo, da bi otroka res uzrli, o čemer bom ta teden tudi še pisala.)
Če otrok do šole ni bil odgovoren za nobeno od stvari, ki so omenjene zgoraj: hrana, pijača, obleka, bo zelo težko prevzel šolske obveznosti.
Otroku moramo odgovornosti predajati postopoma. In dopustiti, da se na napakah uči! Tudi temu je namenjeno odraščanje! Da se učimo na napakah. Da poskusimo, nam ne uspe, se stvari lotimo drugače, spet ne uspe, se lotimo še drugače, … Da s tem počasi pridobivamo kompetence, da postajamo sigurni sami vase, si zaupamo, … česar ne moremo storiti, če nam to ni omogočeno.
Medtem ko tole pišem, je pri nas taborniški sestanek, kjer vodstvo (dva komaj polnoletna tabornika), naloge in obveznosti predaja mlajšim vodnikom. Nekajkrat grem mimo njih v kuhinjo in vsakokrat se z opravki zamudim malce dlje, kot bi bilo potrebno. Ker uživam, kako ta dva predajata odgovornosti mlajšim. Malo jim razložita, potem pa sprašujeta njih, kaj in kako bi. Pri tem iščeta dobro, ne slabo. Kar je uporabnega vzameta, poglobita, spodbujata, ker ni v redu, nežno popravita.
Pa govorijo o zelo odgovornih stvareh: kako voditi mlade tabornike od 1. do 5. razreda tako na vodovih sestankih v šoli, kjer vsak vodnik pripravi za vsako srečanje program, ki mora imeti namen, kako organizirati akcije, kar pomeni poldnevni ali celodnevni program za 30 udeležencev, pri čemer morajo narediti prijavnice, obvestiti starše, komunicirati z njimi, splanirati program, o tem obvestiti druge vodnike, jim predati naloge, spremljati, če so le te izvedene, … do planiranja taborov, ki vsaj poleti potekajo 10 dni! 10 dni programa za 50 otrok, skupaj z vso logistiko, izvedbo, in ramo za vse tiste, ki že prvi dan pogrešajo mamice 😊. Pazite: govorim o najstnikih, starih od 16 do malo čez 20 let! Si sploh predstavljate, česa so ti mladeniči in mladenke že sposobni!
Ko gledam te mlade vodnike (1. do 3. letnik srednje šole), lahko hitro vidim, kdo od njih zna nositi odgovornost. In večinoma so to tisti, katerim so starši odgovornost znali predajati že od malega dalje. In vidim druge, ki so čisto negotovi in ki jim je vse tako veliko breme in teža. Za te vem, da v družini niso dobili svoj del odgovornosti. Pa ne, ker je oni ne bi znali nositi. Niso je dobili, ker jim jo starši na pravi način niso znali predati.
Mladi vodniki imajo namreč pri tabornikih svojega mentorje, ki jih spremlja in išče, kar je dobrega. Ker drugače tudi ti vodniki ne bi zmogli prevzeti nalog, ves čas bi se lovili, padali, ne opravljali obveznosti, ker bi bilo enostavno preveč.
Pri predajanju odgovornosti rabimo starši veliko potrpljenja: otroci rabijo ob tem mentorstvo. To pomeni, da se o obveznostih redno pogovarjamo, da ga vprašamo, kako mu gre, kaj naredi brez težav in kje ima težave, da ga vprašamo, kako mu lahko pomagamo, potem pa to tudi sprejmemo. In da mu, ko pade, podamo roko in ga spodbudimo, da gre naprej. Ne pa da mu pojemo litanije, kako smo mi to že vnaprej vedeli, …, da to sploh ni čudno, ker …, če bi nas poslušal, potem …, če bo tako nadaljeval, potem …
Otroci so sposobni bistveno več, kot si misli večina od nas. In dajmo jim to možnost, kajti le tako bodo lahko zrasli v odgovorne, samostojne, zrele, kompetentne posameznike.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
