“Si pa res cmera!”

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

"Si pa res cmera!"

Piše Maja Koren Kocjančič, spec. psihoterapije in socialna delavka

Če želimo, da bi naš otrok zrasel v samozavestnega posameznika ali če želimo partnerju izražati spoštovanje, kar je nujno za dober odnos, je pomembno, da izrekamo kritike na ustrezen način.

Kako?

Da ločimo med osebnostjo – to, kar smo in je nedotakljivo- in vedenjem – tem, kar počnemo.
Oseba »ni takšna« (lena, nerodna, površna, trmasta, pozabljiva), ampak je takšno njeno vedenje.
Na prvi pogled gre le za par besed obrnjenih drugače, ampak za njimi stoji pomembna logika, na kateri temelji samo-spoštovanje. Če rečemo drugemu, da je neroden, še posebej otroku, ga to določa in ne vidi možnosti za spremembo, saj se to sliši kot dejstvo. Če mu to večkrat ponavljamo, nam začne verjeti, da “je res takšen”… Če pa rečemo, da je to, kar je naredil bilo nepazljivo ali izrazimo svoj odnos do tega, kar je naredil »Ni mi všeč, da puščaš umazan krožnik na mizi, želim da ga daš v pomivalno korito.«, so odprta vrata za spremembo vedenja, komunikacija je jasna in spoštljiva.

V teoriji ločimo med realnimi in nerealnimi kritikami. Če majhnemu otroku rečemo, da je umazan kot pujsek, glasen kot opica, lumpi ipd. ne razume, kaj mu želimo s tem povedati, ker sporočilo ni jasno, si pa predstavlja, da je nekaj naredil narobe ali celo, da je z njim nekaj narobe.

Med nerealne kritike spadajo tudi žaljivke. Te prizadenejo in zelo poškodujejo – odnos in samopodobo. »Si nora!«/«Kako si neumen!«/ razne živalske: tele, koza. ipd. Uporaba žaljivk je v komunikaciji nedopustna!

Med nerealnimi kritikami pa najdemo tudi VEDNO, VSAKIČ, NIKOLI, SAMO TI …”Vedno pozabiš, kaj ti rečem!” Za spoštljivo komunikacijo je pomembno, da realno kritiko usmerjeno na vedenje uravnotežimo s pohvalami. 

Si pa res cmera! Kako si trmast/a!

V prejšnjih primerih smo govorili o tem, da moramo pri sporočilih razlikovati med osebnostjo in vedenjem. Ti si ok, tvoje vedenje ni bilo ok. Ko pa podajamo mnenje o tem, kaj otrok čuti, moramo razlikovati med vedenjem in čustvi. Otrok torej ni cmera, ampak joče. Vsako čustvo ima svoj namen in s tem, ko joka, nam nekaj sporoča. Otrok torej ni trmast, ampak se vede trmasto oziroma se jezi, ker se z nečim ne strinja. S tem, ko izraža jezo –”trmari”- nam prav tako nekaj sporoča. In naša naloga je, da otroku pomagamo razumeti in mu damo dovoljenje, da so vsa njegova čustva ustrezna (niso ne dobra ne slaba) in dovoljena, da pa seveda ne more početi, kar želi.

Nesprejemljivo je, da kritiziramo otrokovo osebnost in njegovim čustvom ne pripisujemo vrednosti ter mu sporočamo, naj se jih znebi. Tako otrok ne more razviti dobre samopodobe in zaupanja vase. 

Takoj nehaj biti jezna, trmasta, mulasta!

Ko se soočimo z otrokovim neustreznim vedenjem, se v nas prižgejo različni filmi, gumbi in asociacije, a naša naloga je, da ga obravnavamo na spoštljiv način ter ga naučimo, kakšen je ustrezen. Te teme se bom le dotaknila, ker je obširna, a želim poudariti, da je tudi tukaj pomembno razlikovanje med osebo-vedenjem-čustvi.

V primeru čustvenega “izbruha” je naša naloga, da otroka naučimo razločevati med čustvi in dejanji. To naredimo tako, da sprejmemo otrokova čustva in mu ponudimo razumevanje ter skupaj najdemo ustrezen način izražanja čustva. »Poglejva, kaj še lahko narediš, ko občutiš močno jezo?« Namesto: «Takoj nehaj kričati in se umiri! Pridne punce niso takšne!« ali še hujše «Pa kaj je s tabo?«
To pomeni, da najdemo alternative prepričanjem in stavkom kot so »Takoj nehaj biti jezna/trmasta/žalostna/mulasta …., ker se bo drugače zgodilo to in to!”. Sicer se zapletemo v boj merjenja moči in prevlade.

»Ok je, da si žalosten, jezen ali tako besen, da si želiš kaj vreči ali koga udariti, a tega ne smeš narediti, ker prizadeneš drugega (sprejmemo otrokova čustva, a odklanjamo neustrezno vedenje). »Nič ni narobe, če si jezna, ker ti sosedov fant ne posodi kolesa. Razumem, kako se počutiš. A zato ne rabiš kričati nanj in ga zmerjati. Poglejva, kako lahko jezo izraziš še drugače.«

Da se zmoremo tako odzvati, pa je potrebno, da se najprej soočimo s svojimi prepričanji, ki jih imamo v zvezi s sprejemanjem in izražanjem čustev. To pa je včasih zelo težko in če smo iskreni do sebe je to »naša lekcija«, ki jo moramo predelati, da bomo otroku znali podati ustrezna sporočila.

Maja Koren Kocjančič

Maja Koren Kocjančič

Ima več kot desetletne izkušnje s svetovalnim delom in z vodenjem treningov asertivnosti. Več let je delala kot svetovalka v svetovalnici za motnje hranjenja in vodila podporne skupine. Svoje strokovno znanje je združila s praktičnim in oblikovala kvalitetne programe krepitve komunikacijskih veščin in samozavesti, ki jih izvaja v Centru za krepitev samozavesti. Po izborazbi je univ. dipl. socialna delavka in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije. Verjame, da imamo vsi ljudje v sebi potencial za osebno rast ter da lahko spremenimo svoje vedenje in zaživimo kvalitetno življenje!
Maja Koren Kocjančič

Latest posts by Maja Koren Kocjančič (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Maja Koren Kocjančič

Maja Koren Kocjančič

Ima več kot desetletne izkušnje s svetovalnim delom in z vodenjem treningov asertivnosti. Več let je delala kot svetovalka v svetovalnici za motnje hranjenja in vodila podporne skupine. Svoje strokovno znanje je združila s praktičnim in oblikovala kvalitetne programe krepitve komunikacijskih veščin in samozavesti, ki jih izvaja v Centru za krepitev samozavesti. Po izborazbi je univ. dipl. socialna delavka in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije. Verjame, da imamo vsi ljudje v sebi potencial za osebno rast ter da lahko spremenimo svoje vedenje in zaživimo kvalitetno življenje!

Dodaj odgovor