Lažne avtoritete – otroci morajo biti vzgojeni, ne pa poslušni

Če starši niso sposobni zgraditi avtoritete, jo poskušajo graditi na napačnih temeljih. Seznanite se z lažnimi avtoritetami in se jim izognite.

Lažne avtoritete - otroci morajo biti vzgojeni, ne pa poslušni

Tako oče kot mama morata imeti v otrokovih očeh avtoriteto. Mama naj se ne zanaša samo na očetovo avtoriteto, ker s tem ogroža svojo lastno avtoriteto pri otroku. Če mama pogosto govori: “Povedala bom očetu, kaj si danes naredil in te bo on kaznoval” in podobno, nakazuje na to, da sama svojega otroka ne obvladuje. Vloga očeta ne sme “preglasiti” vloge mame in obratno, saj imata v procesu vzgoje oba svojo vlogo in dolžnosti.

Glavni cilj staršev, ki na ta način vzgajajo otroke, je, da jih otroci poslušajo. Takšno stališče je že v samem bistvu zgrešeno. Cilj mora biti en in to je pravilna vzgoja –  usmerjanje otrok. Družina mora zgraditi vzgojeno osebnost, vzgojena in poslušna osebnost pa nista vedno eno in isto. Tisti otroci, ki so pravilno vzgojeni, bodo lahko smiselno prilagodili svoje vedenje, kar ne velja v primeru tistih otrok, ki so naučeni biti izključno poslušni in ki zaradi tega težko razlikujejo dobro od slabega.

V primeru lažne avtoritete starši navidezno spokojno živijo, dokler so otroci poslušni. Vendar pa se v praksi vedno izkaže, da ne spokojnost ne poslušnost ne trajata dolgo. Če starši v procesu vzgoje pri svojih otrocih dosežejo relativno poslušnost, se pogosto zgodi, da so vsi ostali cilji zapostavljeni, otroci pa odrastejo v šibke osebe, ki vedno iščejo neko višjo avtoriteto, ki bi namesto njih sprejemala pomembne odločitve.

Obstaja več vrst lažnih avtoritet. Predstavili jih bomo nekaj, hkrati pa izpostavili lastnosti in funkcije prave avtoritete. Cilj te analize je, da med drugim razmislimo o svojih načelih vzgoje in da jih spremenimo, če so napačna. Na potencialno napačno zasnovane avtoritete nas opozarja ruski pedagog Makarenko.

Avtoriteta zatiranja

To je najbolj bizarna vrsta avtoritete, ki je v glavnem prisotna pri očetih. Pri zlorabi otrok najpogosteje sodelujejo starši, ki so sami bili oropani ljubezni v svojem otroštvu in to kažejo skozi negativen čustveni odnos do svojih otrok. Takšen starš svojega otroka najpogosteje sadistično ponižuje, žali ga z grdimi besedami, naziva ga z grdimi imeni, posmehuje se mu in včasih poseže tudi po fizičnem kaznovanju. Na takšen način otroka ne vzgajajo. Otrok se tako uči biti stran od starša, ki zanj predstavlja grožnjo. Zatirani otroci neredko postanejo moralni slabiči ali celo tirani in tudi oni v svojem življenju na nek način trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni iz svojega otroštva.

Znani igralec Marlon Brando je o svojemu očetu rekel: “Moj oče je bil strašljivo molčeč, mračen, jezen – pravi surovež. Rad je ukazoval, nikoli pa me ni nagradil z lepo besedo, pogledom ali objemom. Verjetno imam zaradi tega odpor do avtoritete.” Zaradi takšnega vedenja starša se pri njegovih otrocih pojavi sovraštvo do avtoritete. V tem primeru gre za zlorabo vloge vzgojitelja in starša.

Avtoriteta razdalje

Nekateri starši smatrajo, da se je treba z otroki čim manj pogovarjati. Če se pojavi potreba po pogovoru, je treba nastopiti v vlogi starešine – da bi otroci bili poslušni. Ta vrsta avtoritete je pogosta v družinah “intelektualcev”. Oče ima nekakšen zasebni kabinet iz katerega se redko pojavi in z otroki komunicira le preko mame. Obstajajo tudi mame, ki se tako obnašajo. Te imajo svoje življenje, svoje interese in ambicije, za otroke pa večinoma skrbi babica. Očitno je, da je takšen odnos napačen in da takšna družina ni smiselno organizirana.

Vsekakor tudi to ni prava avtoriteta, ampak samo izpostavljena sebičnost, v kateri starši ne želijo skrbeti in videti otrokovih potreb, ampak samo svoje sebične interese.

Avtoriteta pedantizma

V tem primeru starši preveč pričakujejo od svojih otrok. Prepričani so, da morajo otroci vsako njihovo besedo (besedo starša) poslušati s potrpežljivostjo in da je njihova beseda sveta. Otrokom ukazujejo hladno in pričakujejo absolutno poslušnost. Takšni starši se bojijo, da bodo otroci spoznali, da tudi oni delajo napake. Na primer, v primeru, da je starš kaznoval otroka in se kasneje izkaže, da ni bil kriv ali ni kriv v takšni meri, ta starš vseeno ne bo spremenil svojega mnenja: Če je on nekaj rekel, potem mora tako tudi biti.

Starši ne želijo, da bi otroci otroci spoznali, da tudi oni lahko grešijo. Resnica pa je, da mi pogosto delamo napake in tega ne moremo skriti. Tako s takšnim odnosom starši samo prizadenejo otroka, izgubijo avtoriteto in njihovo spoštovanje.

Avtoriteta modrovanja

V tem primeru starši dušijo otrokovo življenje z neskončnimi pridigami in nauki. Namesto da otroku povejo nekaj besed, morda celo v zabavnem tonu ali strogem, če je treba, mu starš ukaže, da naj se usede nasproti njega, da bo poslušal njegovo neskončno pridigo. Takšni starši so prepričani, da nauki sestavljajo glavno pedagoško modrost. Vendar pa pozabljajo, da otroci niso odrasli ljudje in da se veliko bolj čustveno odzivajo kot odrasli. Zato gredo te pridige mimo brez učinka. Otroci ne razmišljajo toliko o tem, kar mu povemo, ampak o tem, na kakšen način smo jim to povedali.

Avtoriteta “ljubezni”

To je najpogostejša in najbolj škodljiva oblika lažne avtoritete. Takšne starše običajno vodi ideja, da je otroku treba zagotoviti brezskrbno in veselo otroštvo in zato pretiravajo v ustrežljivosti, razvajanju in popuščanju pri obveznostih in nalogah. Posledica takšnega vedenja je ustvarjanje malega egocentrika, ki se zelo hitro nauči biti samovoljen in diktirati okolici.

Ker jim starši dajejo veliko “ljubezni”, pričakujejo, da jim otroci to tudi vračajo. Če jih otrok ne posluša, hitro vprašajo: “Se pravi, nimaš me rad?”  Takrat starši opazujejo otrokove oči in v njih iščejo nežnost in ljubezen. V otrokovi prisotnosti pogosto povedo znancem: “Zelo rad ima mamo in tata.” Otrok se zelo hitro nauči manipulirati s to “potrebo” starša. Opazi, da jih lahko prenese okoli z nežnim izrazom na obrazu. Lahko jih celo prestraši tako, da se našobi in pokaže, da njegova “ljubezen” počasi mineva. Otrok tudi zelo hitro začenja razumeti, da se ljudem lahko dobrika oz. prilizuje.

Zaradi vsega tega je to zelo nevarna oblika lažne avtoritete. Tako otroci odrastejo v neiskrene in lažnive egoiste in zelo pogosto so starši sami njihove prve žrtve.

V nekem vrtcu sem se srečala s tovrstnim načinom vedenja staršev: vsakič, ko sta prišla po otroka, sta ga vprašala: “Imaš rad mamico?” ali: “Imaš rada očka?”, odvisno, kdo je prišel. Otrok je včasih odgovoril, da ju ima rad, zaradi česar so starši izgledali zadovoljni, ko pa jima je rekel, da ju nima rad, sta postala žalostna. Tisti trenutek bi naredila vse, da bi jima otrok rekel, da ju ima rad – iz žepa sta jemala sladkarije, igrala sta se z njim, samo da bi si pridobila nazaj njegovo “ljubezen”. Enkrat je bil otrok poreden in mu je vzgojiteljica naredila majhno pridigo. Ta se je tedaj razjezil in besno začel kričati: “Ne maram te, ne maram te …”, misleč, da bo vzgojiteljica naredila vse, samo da ponovno pridobi njegovo “ljubezen”. Ko pa je vzgojiteljica mirno rekla: “Pa kaj, če me ne maraš”, je otrok prenehal kričati in s široko odprtimi očmi začudeno gledal vzgojiteljico, ker se je naučil, da na ta način lahko manipulira in kaznuje druge.

Takšen napačen odnos s starši bo kasneje otrok, ko odraste, poskušal vzpostaviti tudi z drugimi.

Avtoriteta podkupovanja

To je najbolj nemoralna oblika avtoritete, ko se poslušnost kupuje z darili in obljubami. Seveda se razume, da je v družini potrebna določena spodbuda, neka oblika nagrajevanja, vendar v nobenem primeru se ne sme kupovati poslušnosti otroka in dobrega odnosa s starši. Otroke se lahko nagrajuje za dobro učenje, za izpolnitev neke zares težke naloge. A v nobenem primeru se otrok ne sme spodbujati z obljubami in darili, da bi izpolnili svoje obveznosti. Otroci se zelo hitro naučijo oceniti svoje starše, njihove želje pa s časom postajajo vse večje.

Obravnavali smo več oblik lažnih avtoritet. Še več jih je, a pogosto starši niti ne pomislijo na kakršnokoli avtoriteto, ampak prepuščajo proces vzgoje naključju. Na primer, danes se starši razpočijo zaradi malenkosti in otroka kaznujejo, jutri mu izjavljajo, kako močno ga imajo radi, pojutrišnjem ga podkupujejo, naslednji dan pa ga spet neprimerno kaznujejo. Dogaja se tudi, da se oče poslužuje ene oblike avtoritete, mama pa druge. V takšnem primeru se otroci trudijo biti “diplomati”, da bi se prilagodili očetu in mami. Takrat pa cilj vzgoje ni dosežen – zgraditi zrelo in  zdravo osebnost.

Dijana Čović/znakoviporedputa

Ocena:
[Skupaj: 12 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor