Ampak mojega najstnika ne zanima čisto nič!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Veliko več najstnikov je takih, ki ne vedo, kaj bi radi v življenju počeli, kot tistih, o katerih sem pisala v prejšnjem javljanju, tistih, ki točno vedo, kaj jih zanima in v katero smer želijo iti.
To so otroci, ki so se tekom odraščanja malce izgubili. Nekateri med njimi so v šoli zelo uspešni in bodo končali katerikoli študij, drugi imajo v šoli težave in bodo s le težavo zmogli SŠ. Oboji pa ne bodo v tem, za kar se učijo uživali, pogosto tudi ne bodo videli nobenega smisla. Bodo pač (če bo vse po sreči) dokončali šolo in to je to. Sama pravim, da so ti otroci med odraščanjem izgubili del ISKRIC V OČEH.
Mene vedno zanima kje in kako so ti otroci izgubili iskrice. Ker večina malih otrok iskrice ima! Zanima se za svet! Raziskuje ga in v njem uživa! Malce se ga tudi boji in takrat rabijo varno zavetje in spodbudo, da raziskujejo naprej. Ko pa otroci odraščajo, jih večina vsaj del iskric izgubi. Pogosto zaradi reakcij, ki jih dobivajo doma in v svojem okolju. Zaradi pritiskov okolja. Da bi bili čim bolj ukalupljeni. Če nekaj ni sprejeto, bodo otroci to le težko živeli. Tudi če bodo, bodo imeli velike težave. Najprej z okolico, potem sami s seboj, ker bodo stavki, ki so jih nekoč slišali od drugih začeli živeti svoje lastno življenje v njihovih lastnih glavah.
Taka mladostnica sem bila tudi sama. Dovolj sposobna, da bi doštudirala karkoli (razen fizike 😉), vendar ne da bi me kaj res zelo zanimalo. Pri nas doma je bilo mnenje, da nekaj šteje le naravoslovje. Družboslovje je le mešanje megle. Ker sem sama velik del iskric do konca SŠ že izgubila, sem tudi sama začela verjeti v to. Tako da družboslovje SPLOH ni bila opcija. Pa čeprav so mi bili všeč predmeti kot so psihologija, filozofija, slovenščina.
Še pri naravoslovju je bil vrstni red. Biologija, ki je bila moj najljubši predmet, ni bila na spisku, ker kje pa biologi sploh dobijo službo!?! Strojništvo je v redu, vendar ni za punce, elektrotehnika tudi, vendar tudi ni za punce, matematika in fizika, hja, sta pretežki, kemija pa je tisto, kjer je prihodnost, kjer bodo VEDNO službe. Pa še štipendijo sem imela v tovarni, ki je podpirala študij kemije.
In tako sem študirala kemijo. Ravno dovolj sposobna, da bi naredila karkoli, vendar brez velikih iskric, brez res močne želje. Šla sem po poti, ki mi jo je začrtal moj oče.
Zato, starši podprimo zanimanja svojih otrok. Za glasbo, umetnost, šport, vrtnarjenje, kuhanje, ustvarjanje, za ročna dela, za raziskovanje, za branje, … za karkoli že otroka res veseli. Bodimo pripravljeni, da se bodo zanimanja otrok z leti morda spreminjala. Podprimo jih. Naj probajo več dejavnosti. Bodimo odprti do njih. Sprejmimo, če se naš sin zanima za kaj, o čemer imamo sami mnenje, da je le za punce in obratno. Več kot bodo otroci imeli različnih izkušenj, bolj se bodo poznali.
Moramo pa pri tem biti previdni. Vse prevečkrat se zgodi, da različne izkušnje za otroke želimo starši, ne otroci sami. To je pravzaprav recept, da bodo otroci izgubili iskrice v očeh. Če bodo MORALI iti na različne dejavnosti, da si širijo obzorja, vsako leto na nekaj počitniških taborov, da dobijo izkušnjo, v glasbeno šolo, ker znanje inštrumenta pa je res dobro, …
Pazimo, da pri tem ne zgrešimo otrok.
Zato, predvsem starši mlajših otrok, opazujte jih. Ugotovite, kaj jih zanima. Spodbujajte jih v tem. Občasno se jim pridružite. Delite svoja zanimanja. Povabite jih k svojim hobijem. S tem boste naredili veliko, da izbira SŠ ali študija ne bo tako zelo težka.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
