Kdaj zares ljubimo »brezpogojno«?

Kdaj zares ljubimo »brezpogojno«?

Piše: Dr. Lucija Čevnik

Bila sem v zadnjih mesecih nosečnosti, ko sem se neko popoldne ujela v sanjarjenju, kako bo videti moja bodoča potomka. Vedela sem, da bo deklica in videla sem jo kot ljubko malo dete, ki me glede s tistimi velikimi radovednimi očmi, polnimi hvaležnosti, ljubezni in oboževanja. Zamišljala sem si jo, kako mi priteče v objem v baletnih copatkih in roza tu-tujem, med pavzo intenzivnega treninga, katerega naravnost obožuje. Danes je Vida stara 6 let, da ji balet nikoli ni bil prav pri srcu, je ugotovila že pri štirih, njena mama, no, jaz, pa sem to z grenkobo doumela in še težje sprejela, šele … no, malo prej …

Starševsko ljubezen pogosto razumemo kot obliko ljubezni, ki je brezpogojna. Če res koga, potem svojega otroka ljubimo in sprejemamo brez da bi to s čim pogojevali. Hm, pa je temu res tako?! Pogosto slišim tarnanje staršev: svojega otroka ljubim bolj kot karkoli na svetu. Vse bi dala, da bi le bil srečen. Edino, kar želiva in pričakujeva od njega je, da stori (vse) to, kar ga prosiva (ali bolje, zahtevava). Koliko je naša ljubezen res brez-pogojna?

Tako, kot sem to storila tudi sama, ko otrok še ni bil niti rojen, si za svoje otroke ustvarjamo naprej pripravljene scenarije. Oblikujemo »filmsko« vlogo, kjer že natančno vidimo, kako bo otrok videti, kaj bo v življenju počel, predstavljamo si ga kot uspešnega podjetnika, znanstvenika, športnika. V mislih že iščemo centralno mesto za obešeno fotografijo, kjer poleg sina/hčerke z zlato medaljo okoli vratu, preponosni poziramo tudi sami.

Ne bom tajila, da sem jokala, ko je hči neko popoldne, ko sem jo že dva dni prej poskušala motivirati, da vendarle greva spet na trening plesa, s svojim štiriletnim preodločnim: »Ne, grem več, ker nočem več plesat, nikoli«, razblinila moje sanje. Seveda sem vzrojila. Kako si je drznila zavrniti tako fantastično vlogo, ki jo je mami skrbno pripravila in posebej ukrojila prav zanjo?! A k sreči sem iz dolgoletnih  izkušenj in zgodb mladih, s katerimi že vrsto let delam in, ki prepogosto tarnajo nad nerealnimi pričakovanji svojih staršev uvidela, kaj v resnici počnem. Samo sebe sem zagledala na odru, obsijana s sojem žarometov, v prazni dvorani, s sklonjeno glavo in takrat razumela, da to, kar sedaj zahtevam od nje, sem v resnici želela zase. Za svoj ego, ki hoče potrditev in jaz sem ga razočarala, ker mi ni uspelo. Tako zelo sem si želela, grozila, kričala, silila svojo komaj nekajletno hči, da to stori zame. Da se bom lahko pohvalila z njenim uspehom, z njeno predanostjo in s tem, da sem mama, ki si lasti tako plesno imenitnega otroka.

Otroci so pogosto žrtve pogojevane ljubezni. Če boš dobro odigral tekmo, boš dobil to in to, če ne boš pospravil sobe, te mami ne bo imela rada, krožnik, mora biti prazen, sicer bova z očkom žalostna. Kadar smo starši tako zelo slepo zazrti v svoj »scenarij« otrokove življenjske poti, enostavno zmanjka  možnosti in priložnosti, da bi otrok lahko svobodno izrazil svoje mnenje in občutke.

Moja hči je precej trmaste in »svojeglave« narave. A kaj, če bi imela v svojem primeru opravka z bolj vodljivim otrokom? Uklonila bi se maminim željam in odigrala vlogo pridne plesalke, da bi s tem razveselila in nasmejala mamico. Mami pa bi ji svojo pogojevano ljubezen namenila le takrat, ko bi si jo ta, skozi športne rezultate, ocene ali pridnost, zaslužila. Moj scenarij, a na račun njene avtentičnosti. Otroku s tem sporočamo, da naj pozabi in potlači svoje prave občutke, saj ti niso pomembni. Prevzame naj vloge, ki so zanj zahtevane. Sedaj je bila mami tista, ki je s svojimi željami in zahtevami povozila njena hotenja, kasneje v življenju pa bodo namesto nje to vlogo nemara prevzeli drugi »pomembneži«: šef, ki izvaja mobing, agresivni partner, tekmovalni sodelavci. Za otroka si želimo, da bi se znal postaviti zase, bi odrasel v samostojno in neodvisno osebnost, a kako naj se nauči izražati svoje pristne občutke, če je kaznovan in zatrt vsakič, ko nam reče »ne«?! Naklonjenost mu izkazujemo takrat, ko je »priden«, s tem seveda mislimo – priden doma in odločen v svetu.

Da otrok razvije notranje avtentično držo in občutek nadzora nad lastnim življenjem, se mora kdaj postaviti zase. Naša starševska naloga ni, da zatremo vsako takšno vstajo in upor ter ga razumemo kot napad na našo osebnost in agendo temveč, da znamo kdaj negovati tudi njegovo izraženo samovoljo. Tako se otrok izkustveno uči upoštevati in izražati svoje lastne občutke, misli in ideje brez strahu, ko bodo ti trčili ob naš trmast ego in na odstopanja od našega v naprej pripravljenega filmskega scenarija. Starši, ki ljubijo brezpogojno, razumejo, kaj pomeni kompromis in skušajo, namesto konfliktnih in enostranskih, poiskati rešitve »srednjih« poti, kjer se srečajo tako potrebe staršev, kot otrok. Brezpogojna ljubezen zna stopiti iz »scenarija« in sprejema otroka takšnega, kot v resnici je, z vsemi njegovimi občutki, hotenji, zanikanji in človeškimi povprečnostmi. Ja, otrok ima pravico kdaj biti tudi jezen.

Vesela sem, ko moja Vida kdaj, samoiniciativno, skoči v danes že premajhen tu-tu in me prosi, da na netu poiščem Labodje jezero. Hvaležna, da nisem vztrajala in ubila spontanosti in njenega lastnega občutka za to, kar ima rada. Rada, na njej lasten način.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 9 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor